Velika noč je poleg božiča najstarejši in najpomembnejši krščanski praznik, predvsem zato, ker traja več dni in ima močno simboliko. "Rekla bi, da je velika noč skorajda pomembnejša od božiča, saj gre tu za simboliko vstajenja in ponovnega rojstva, hkrati pa sovpada s predkrščanskim izvorom, torej s pomladjo, novim rojstvom. Ne nazadnje je po krščanski doktrini Jezus umrl za nas, torej nas je odrešil na križu," je o pomembnosti velike noči povedala etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki je zbranim na velikonočni delavnici v Hiši jabolk na Gornjem Seniku predstavljala velikonočne šege in običaje.
"Bog preklinja in Bog blagoslavlja - zato vrezan križ na kruhu"
Spleten kruh in na vrhu križ
Pirhi v dar in za igro
Poleg velikonočnih jedil, ki se nosijo k blagoslovitvi, je Pšajdova predstavila tudi tradicionalne načine delanja pirhov. Najstarejše okraševanje tako v Pomurju kot v Porabju je bilo s čebulnimi olupki in travnatimi bilkami, predvsem za Prekmurje pa sta značilna še dva načina okraševanja, in sicer metoda batik, okraševanje z voskom in barvami, kar so udeleženci delavnice z etnologinjo Matejo Huber iz Pomurskega muzeja Murska Sobota tudi preizkusili, ter praskanje oziroma škrabanje, ki je bilo bolj značilno za Goričko. "Razlika je tudi ta, da so v preteklosti okraševali jajca zato, da so jih lahko nekomu podarili. Botri svojim krščencem, fantje svojim dekletom in obratno, vendar zgolj v velikonočnem času in zgolj kuhana jajca. Danes gre bolj za spominkarstvo, tudi zato so ti spominki kakovostne ljudske umetnosti vedno izpihani. V preteklosti jajc niso izpihovali, ampak so jih pojedli, če si jih seveda niso shranili za spomin," je povedala etnologinja in dodala, da je izginila tudi šega igranja s pirhi. "V preteklosti so se otroci s pirhi igrali, kotalili so jih po travnikih, vanje metali kovance, kar je bilo znano predvsem v Porabju, v Prekmurju nekoliko manj, danes pa teh iger ni več."
Mačice, ki odganjajo strelo
Veliko velikonočnih običajev iz preteklosti je torej izginilo. "Ko govorimo o šegah, moramo reči, da jih danes ni več. Nekoč so recimo mačice, ki so jih na cvetno nedeljo nesli k blagoslovu, zataknili za hišni tram, da ne bi udarila strela v hišo. Prav tako so mačice odnesli na polje in molili, da bi bilo dosti žita in da se ne bi kaj slabega zgodilo. Vse stvari so torej počeli z namenom. Danes te stvari sicer še ohranjajo, vendar jih počnejo predvsem zato, ker so to delali njihovi predniki. Zaradi tega je to le še navada in ne več šega, saj se je pomen izgubil. To sicer velja za ves slovenski etnični prostor, tudi za Porabje in Prekmurje," je še razložila Pšajdova.
