V zadnjih petih letih se je v Pomurju po podatkih Policijske uprave (PU) Murska Sobota zgodilo 29 spolnih napadov na osebe, mlajše od 15 let. Pomurje medtem še vedno pretresa nedavna tragična zgodba o osnovnošolki, ki je bila domnevno med novoletnimi prazniki žrtev 24-letnega sorodnika. Spolna zloraba otrok je sicer tema, ki jo neradi načenjamo. Šele konkretne tragične zgodbe občutljivo vprašanje postavijo bolj v ospredje. "Spolna zloraba otroka je ena od najbolj grozljivih oblik zlorabe in sprevrženih kaznivih dejanj. Nasilje nad otroki brutalno posega v otrokovo dostojanstvo in njegovo telesno nedotakljivost ter ga zaznamuje za vse življenje," pravi Robert Roudi, vodja oddelka za splošno kriminaliteto v sektorju kriminalistične policije pri murskosoboški policijski upravi.
Nasilje v okolju, ki ga otrok pozna in mu zaupa
Kriminalistični inšpektor nadaljuje, da se večina spolnega nasilja nad otroki zgodi v okolju, ki ga otrok pozna in mu zaupa – najpogosteje v družini, ki je sicer okolje, kjer običajno pride do težjih kaznivih dejanj. "Otroci o spolni zlorabi težko spregovorijo. Najtežje je, ko je storilec nekdo iz ožjega družinskega kroga. Najpogosteje o tem dolgo molčijo, saj sprva morda niti ne vedo, da gre za zlorabo." Včasih ni mogoče popolnoma jasno opredeliti, ali gre za spolno zlorabo ali ne. "Toda če nam otrok o tem poroča, moramo njegova sporočila jemati zelo resno in ne glede na to, da ravnanje morda ni prepoznano kot kaznivo dejanje, spoštovati njegove občutke in ga zaščititi. Spolna zloraba je vedno nasilje nad otrokom, čeprav storilec ali storilka za storitev dejanja ne uporabi sile. Storilec najpogosteje zlorabi zaupanje otroka, tako da ga na njemu zanimiv način podkupi in ga prepričuje, da to počne, ker ga ima rad." Ena od pogostih zmot je, da se spolna zloraba ne more zgoditi v družini, ki je navzven videti urejena in tudi ekonomsko premožnejša. Dejstvo je, da se spolne zlorabe otrok lahko zgodijo v različnih družbenih in kulturnih okoljih, v bogatih ali finančno šibkih družinah, velikih in majhnih ter izobraženih ali neizobraženih.
Žrtve čedalje mlajše
Otrok o spolni zlorabi težko spregovori, poudarja kriminalistični inšpektor Robert Roudi, saj mu je storilec vsilil občutke krivde za zlorabo. "Lahko pa se boji tudi njegovih oziroma njenih groženj ali pa o dejanju ne spregovori, ker noče prizadeti bližnjih. Pogosto se boji, da mu odrasli ne bodo verjeli." Otroku moramo dati vedeti, da je prav, da spregovori, čeprav ga zlorablja tisti, ki ga ima rad, ali se to zgodi v družini. Včasih si starši zatiskajo oči, tega nočejo sprejeti ali to celo prikrivajo. Otroci večkrat ne upajo povedati za zlorabe, zato je ključno, da odrasli prepoznajo, da je nekaj narobe. Policija je o sumu spolnih zlorab otrok obveščena na različne načine. "Bistveno je, da do policije čim prej pride glas o sumu spolne zlorabe, saj bo policija takoj ukrepala ter se povezala z drugimi pristojnimi službami." Ker so žrtve spolnih zlorab na žalost čedalje mlajše, jih je treba o tem ozaveščati vse bolj zgodaj. Z osnovnimi sporočili, kaj je prav in kaj ni, začnejo že v vrtcu z lutkovno predstavo 113, v kateri nastopa lik policista. Žrtve teh dejanj so tako dečki kot deklice. "Starost otrok se giblje med tremi in petnajstimi leti. Zlorabe otrok se največkrat dogajajo v domačem okolju. Osumljenci so očetje, očimi, dedki, strici, bratje; redkeje so storilke ženske. Kot storilci se pojavljajo tudi osebe, ki jim je otrok zaupan v varstvo, kot so učitelji, vzgojitelji, zdravniki in duhovniki," našteva sogovornik iz kriminalističnih vrst. Načini zlorabljanja so različni. Segajo vse od vsiljevanja golote otroku, poljubljanja otroka na način odraslih, otipavanja otrokovih spolovil in prsi, samozadovoljevanja pred otrokom, spolnimi odnosi vpričo otroka, prikazovanja pornografije otroku, fotografiranja ali snemanja otroka z namenom izdelave pornografskega gradiva, izkoriščanja otroka za prostitucijo do spolnega odnosa.
