Dogaja se mi vse pogosteje: hodim po ulici, iz nasprotne smeri prihaja človek poznih srednjih let, enkrat moški, že rahlo zgaranega videza, drugič gospa, malce izžeta in vidno utrujena od življenja. Gospodje se neuspešno borijo s svojimi plešami, garderoba sprehajalk s trajno na glavi je že povsem iz mode. In kar naenkrat opazim, da se mi ta neznani nekdo prijazno nasmiha. Oziram se levo in desno, prepričan, da je to namenjeno nekomu drugemu, a nikjer ni nikogar, zato se prisiljeno nasmehnem nazaj. Stari ljudje pač, kdo bi vedel, kaj jim roji po glavi.
Občasno se zgodba dodatno zaplete: ta ali oni predstavnik oziroma predstavnica zaslužne generacije državljanov me veselo pozdravi in hoče z menoj spregovoriti nekaj besed. Seveda nimam pojma, s kom imam opraviti, ker pa sem prijazen in lepo vzgojen, navržem nekaj neobvezujočih; o vremenu, zdravju in otrocih. Poznajo moje ime, kar me preseneti, ampak verjetno so me pač kdaj po naključju videli na televiziji ali v Večeru, rahlo načete možganske vijuge pa so opravile svoje in povzročile to zamenjavo identitete.
Kmalu pridem domov in počnem nekaj povsem drugega, dokler mi spomin na utrujeni obraz z ulice ne prisoli konkretne in boleče klofute: o moj bog, to je bil vendar gimnazijski kolega iz paralelke! In tista v neokusni puhovki nedefinirane barve, mar nisva bila v tretjem razredu sošolca?! Katastrofa, kako slabo se nekateri ljudje starajo! Še dobro, da jaz nisem med njimi.
Seveda pretiravam, moji bivši sošolci in kolegice niso videti tako porazno, nekateri so videti celo bolje in bolj mladostno kot včasih (kdo ve, zakaj?), so pa leta na splošno pač opravila svoje in zgodijo se srečanja, ko nisem povsem prepričan, s kom se pogovarjam. Predvsem pa hoče biti ta anekdota, napihnjena in rahlo izmišljena, ilustracija nečesa drugega, nečesa bolj pomembnega in resničnega: našega odnosa do lastnega staranja.
Ideja puer aeternus, sindrom večnega mladeniča, ni samo diagnoza egomanov
