Pred petnajstimi leti smo ponosno vstopili v EU. Bili smo še zeleni. V teh letih nam je uspelo zamenjati kompletno športno opremo. Zdaj smo nekoliko bolj modri. In vemo, da smo takrat ujeli enega zadnjih zelenih valov širitve na vzhod.
Politična elita je to pomembno obletnico dostojno proslavila in obljubila, da si bo še naprej prizadevala, da iz naroda hlapcev ne bi slučajno napravila evropskih prvakov v pouličnem bojevanju. Negativna strankarska selekcija že kaže prve delne rezultate. Na odgovorna mesta so prišli povprečneži. Njihova naloga je, da najprej naredijo čim manj (vidne) škode, potem pa da uničijo vsakogar, ki bi dvignil glavo ali podvomil. Uravnilovka v javnem sektorju praznuje deset let obstoja. Še nikoli ni bilo tako lahko postati direktor javnega zavoda. Ne štejejo več reference, ampak najnižji možni skupni imenovalec vseh vpletenih interesnih skupin. Nižje je samo še dno.
Če kdo, nas je razočarala Evropska komisija. Globoko in na celi črti. Ko smo že mislili, da Pahorjevi in Cerarjevi objemi z Junckerjem pomenijo nekaj več, da si bodo gospodje po vzoru nogometašev vsak čas začeli menjavati srajce in kravate, se je zgodilo. Hrvati so nas prehiteli, geografsko zaščitili svoje kravate in ob tem zmagoslavno nazdravili z našim teranom. Kockasti so s tem pokazali, da so resna ekipa, ki se zna postaviti na diplomatskem parketu, in tudi proti močnejšemu nasprotniku odigrati brez bunkerja. In od tu do spoštovanja sodbe arbitražnega sodišča je samo majhen, nepomemben zaliv.
V nasprotju s Hrvati smo bolj predvidljivi in znamo počepniti, ko je treba
