(STRAN 210) Kaj nas bo preživelo

Boštjan Narat Boštjan Narat
29.07.2022 05:00

Najino otroštvo, ampak njuno stanovanje. Njuno življenje, njuna zgodba ... midva sva šla naprej. A si predstavljaš, da bi živela tu?

Dodaj med priljubljene.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj.
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

ONA: Evo, kopalnica je zrihtana. Ti si?

ON: (rahlo zmeden) Sem, mislim, ja, sem. Odvisno, kako to misliš.

ONA: Kako to mislim? Nič metafizičnega. A si končal s kuhinjo?

ON: Sem. Samo tale reč me malo mede.

ONA: (Pomoli glavo skozi vrata.) Katera reč?

ON: Tale. (V roki drži majhno skodelico. V njej sta dva vijaka.) Kaj je tole? Kam spada?

ONA: Pojma nimam. A sta od police z začimbami?

ON: Dvomim. Gotovo imata neko vezo z obnovo. Ko smo se vselili. Pa očitno sta pomembna, če sem ju pospravil.

ONA: Če ju tri leta nisi rabil, nista važna, stanovanje je še kar v enem kosu. Zabriši ju stran, itak sta že malo zarjavela.

ON: Ma ne vem, raje ne. Ju bom dal nazaj, za vsak primer.

ONA: Kakorkoli. A greva po otroka? Malo se že mudi.

ON: Greva. Samo trenutek. (Vijaka pospravi v posodo in jo odloži na vrh police z začimbami. V predsobi se obujeta in zapustita prizorišče. Stanovanje ostane samo.)

* * *

ONA: A daš, prosim, gor vodo za makarone? Bom jaz naredila omako, samo še tuš zrihtam.

ON: Okej, takoj, samo ...

ONA: (Pogleda iz kopalnice.) Kaj pa delaš na stolu?

ON: Brišem police na vrhu, ne vem, kdaj sem jih nazadnje. Pa tole sem našel. (V roki drži majhno skodelico. V njej sta dva vijaka.)

ONA: Kaj pa je to?

ON: Ne vem. Nekam spadata. Verjetno.

ONA: Vse nekam spada. Verjetno. Tale dva po mojem spadata v smeti. Malo sta že rjava.

ON: Ja, ampak ... Ne vem, mogoče sta pomembna. Skoraj gotovo sta pomembna, če sta pospravljena.

ONA: Pa ju daj nazaj, saj je vseeno. Daj tisto vodo gor, otroka prideta čez pol ure, po kosilu pa gremo k mojim.

ON: A, tisti dan v tednu.

ONA: Ja, tisti dan v tednu. A mamo kaj kisle smetane?

ON: (Odloži skodelico na vrh omare. Stopi s stola, odpre vrata hladilnika.) Ena je, že odprta. Čakaj, da preverim, če je okej.

* * *

ON: A prideš, prosim, za trenutek sem?

ONA: Ja, seveda. Kaj pa je?

ON: Križ, spet me zajebava. A lahko pogledaš, kaj je tista reč na omari? Neka skodelica, ne dosežem je.

ONA: (Stopi na stol.) A tole?

ON: Ja, tole. Kaj je v njej?

ONA: Šrauf, vijak. Dva vijaka. Od česa pa sta?

ON: Ne vem. Se mi zdi, da sem ju že enkrat videl, ampak pojma nimam. Pa zarjavela sta, ju bom zabrisal stran.

ONA: Raje ne. Kaj pa, če sta pomembna?

ON: Po mojem nista, če ne, se ne bi svaljkala tam gori.

ONA: Saj je vseeno, ju bom dala nazaj. Otroka bosta kmalu tu, pa tamale pripeljeta.

ON: Oba? Vse štiri?

ONA: Mhm. Danes dobiva polno zasedbo.

ON: Uf, moram zrihtat križ. Kje je tista konjska zadeva?

* * *

ONA: Lepo je bilo.

ON: Ja, če so taka druženja lahko lepa.

ONA: Saj veš, kaj mislim.

ON: Vem.

ONA: Pa lepo so zapeli tisti fotrov komad.

ON: So. Tudi njej bi bilo všeč. (Nekaj trenutkov sta oba tiho.)

ONA: Saj delava prav?

ON: A to, da prodajava?

ONA: Ja, to. Na trenutke imam slabo vest. Najino otroštvo pa te zadeve.

ON: Najino otroštvo, ampak njuno stanovanje. Njuno življenje, njuna zgodba ... midva sva šla naprej. A si predstavljaš, da bi živela tu?

ONA: Ne, saj imaš prav. Krasno je bilo, ampak naj pride sem nekdo brez spominov. Pa zdaj, ko je prazno, je malo lažje sprejet ta scenarij. (Spet tišina.)

ONA: Kdaj pa se začnejo ogledi?

ON: Naslednji teden.

ONA: Ampak zrihtano je vse?

ON: Je, sem že preveril. Samo kuhinjo bi še enkrat pogledal, če se kje še kaj valja.

(Stopita v kuhinjo, ONA odpira predale, ON stopi na stol in pogleda na vrh polic.)

ON: Čakaj, tam zadaj je nekaj.

ONA: Kaj pa?

ON: Neka skodelica.

ONA: In? Kaj je v njej?

ON: Šrauf. Vijak. Dva vijaka.

ONA: Od česa pa sta?

ON: Pojma nimam.

ONA: Mislim, kam spadata ... ja, oprosti, pojma nimaš.

ON: Kaj pa naj z njima? Čisto sta že rjava.

ONA: Ne vem, a ju vrževa stran? (Gledata skodelico z vijakoma. Sosed zažene bormašino.)

ON: Ju bom dal nazaj. Mogoče se pa izkaže, da sta pomembna.

ONA: No, stanovanje brez teh dveh po mojem ne bo razpadlo.

ON: Res je, čeprav stvari rade razpadejo zaradi povsem nepričakovanih vzrokov.

ONA: Prav imaš, pesnik. Kot vedno. (Nasmehneta se. Sosed ugasne bormašino. Spet nekaj trenutkov tišine.)

ON: Greva?

ONA: Greva.

(Odideta. Stanovanje ostane samo. Dokončno oziroma do nadaljnjega.)

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.