"Daljnega leta 1994 so me v Ljubljani povabili na tako imenovani vladni urad za žensko politiko, ki se je kasneje preimenoval v urad za enake možnosti, nato pa je izgubil samostojnost. V okvirih takrat zelo aktivnega vladnega urada je vzniknila ideja, da morajo ženske v politiki žensko vprašanje v določenih okoliščinah postaviti pred pripadnost lastni stranki. To pomeni, da morajo v primeru kršenja pravic žensk stopiti skupaj političarke vseh barv in nazorov. Spominjam se nekaterih poskusov v to smer, izpeljanih iz tedaj samozavestnega, očitno iz vrha stranke podprtega ženskega kroga LDS – recimo složno protestiranje proti domnevnemu kršenju delavskih pravic Vide Čadonič Špelič po odhodu na porodniško.
Opažam, da v Sloveniji pravice žensk trenutno niso razumljene kot politično vprašanje s pomembno težo – ne na splošno in posledično ne niti v predvolilni tekmi. Ideja o nadstrankarskem povezovanju političark ne obstaja niti kot utopija. Vprašanje družinskega nasilja je razumljeno predvsem kot socialno vprašanje, ne pa kot resen problem, povezan s spolom, čeprav so žrtve v veliki večini ženske in otroci. Prispevki, v katerih intervjuvajo političarke različnih strank, pokažejo predvsem to, da imajo med seboj le malo skupnega. Povezuje jih zgolj dejstvo, da bi se lahko v parlamentu pojavile v krilu, če bi želele, medtem ko si njihovi moški kolegi tega ne bi mogli privoščiti brez škandala. Povsem jasno je, da je pripadnost stranki in uslužnost v politiki na vrhu lestvice identitet pri vseh – razen pri prebežnikih ali političnih nomadih, ki krožijo med različnimi strankami."
Vir: Dnevnik
