"V zadnjih tednih smo Slovenci še enkrat več pokazali svetu, česa smo sposobni na športnih prizoriščih. Drugo zaporedno slavje slovenskega kolesarja na Giru d'Italia, nadaljevanje izjemnih predstav slovenskih odbojkarjev, vrhunske predstave Luke Dončića v ligi NBA in še bi lahko naštevali. In ko hkrati slavimo uspehe slovenskih športnikov, nas na drugačno slovensko realnost opomni zgodba glede registracije navijaškega napeva ene od trgovskih družb, ki ponosno oglašuje ta napev ter priznava, da je zdaj ona lastnica besed, ki tako močno zaznamujejo slovensko športno identiteto.
Nič novega, bi lahko tudi rekli. Odraz razmišljanja, kako najti bližnjico do uspeha. Časi, v katerih živimo, dovolijo vse, da si le hitrejši od drugih, spretnejši in seveda uspešnejši. Prostora za načelnost, poštenost in kreativnost ni. Ali je kaj sveto, ni več pomembno. Štejejo druge sposobnosti, in tisti, ki je pri tem uspešen, se lahko drugim smeji v obraz.
Morda malo pretiravam, ampak potezo, ki si jo je privoščil Hofer, je mogoče razumeti tudi tako: če ne boste plačali, tudi ne boste skakali. A zgodba, ki je pripeljala do tega, da tako radi skandiramo legendarni napev 'Kdor ne skače, ni Sloven'c', ima povsem drugačno sporočilo. /.../
Verjamem, da so bili v Hoferju ponosni in navdušeni, ko so ugotovili, da tega pred njimi še ni nihče registriral. In da se jim ponuja izjemna priložnost, da nekaj, kar nas tako močno povezuje, postane njihovo. Morda se jim je to celo zdelo nedolžno, ne vem pa, ali so v tem res videli tudi kaj resnične kreativnosti. Morda tudi, ampak če se odločiš, da to zaščitiš z namenom, da postane tvoja lastnina, potem težko upravičuješ tako dejanje s tem, da želiš navijače spodbuditi k še večji podpori slovenskih športnikov. Meni to deluje perverzno."
