"Zamisel, da se z resnico lahko manipulira, ni nekaj, kar bi prinesli X, tiktok ali facebook. Elvis Presley – menda še vedno živ in srečno upokojen v nekem ameriškem predmestju – je morda najbolj znan simbol popkulturne mitologije, ki uspeva tam, kjer odpove zaupanje v uradne razlage. Kljub obdukciji, pogrebu in desetletjem, ki so že pretekla, ljudje še danes 'videvajo' Elvisa na bencinskih črpalkah. Zakaj? Morda si želimo, da bi miti trajali dlje kot resnica.
Še pred Elvisom pa je moč lažnih pripovedi mojstrsko izkoriščal Napoleon Bonaparte. Po porazih je sistematično razglašal zmage, njegove uradne razglasitve pa so prehitevale poročila z bojišč. S tem si je kupoval čas, politični mir doma in ohranjal avro nepremagljivega voditelja. Če zgodovino pišejo zmagovalci, potem je Napoleon razumel, da jo je treba tudi pravočasno napisati – ali pa vsaj pred drugimi. Preden je izdal prepoved izdajanja večjih časopisov, je razglasil, da objavljajo lažne novice. Velja za prvega, ki je moderno propagando sistematično izkoriščal za lastne politične cilje. /.../
Sodobne lažne novice pogosto ne želijo prepričati v svojo resnico, temveč doseči nekaj drugega – da bralec ne bi več verjel nikomur. Ne gre za to, da bi verjeli, da je Zemlja ravna ali da je letalska nesreča izmišljena. Gre za to, da se v poplavi protislovij odpovemo razsodnosti, zdrsnemo v cinizem ali pasivnost. V takšnem okolju avtoriteta ni več tista, ki ima prav – temveč tista, ki najglasneje kriči.
Zato ni vseeno, ali verjamemo, da je Elvis živ. Vprašanje ni, kdo je na letalu, ampak kdo ima nadzor nad zgodbo. In zgodba – kot nas uči zgodovina – ima moč spremeniti svet."
