"Nemčija propada, pripravlja se na vojno, vse se draži, nič več ne deluje, pripoveduje gospa, ki je pripeljala svojega psa na plavanje v berlinsko jezero Krumme Lanke. Človek z Balkana ji seveda težko verjame, še posebej po plavanju v tem rajsko tihotnem jezeru, ki je brezhibno ohranjeno v svoji prvotni obliki. Obrobljajo ga le pešpot in minimalistične, z nekaj lesa urejene terasaste plaže za kopalce. To je vse, tu ni betona, ne bifejev, ne vstopnine, tu je, kot mora biti, če naj bo zeleni del mesta resnični pandan betonu, hrupu, vsenavzoči skomercializiranosti mesta. V tej tihoti ljudje skorajda šepetajo, plavajo ure in ure, se sončijo vzdolž cele krožne poti, tisti v kopalkah pomešani z nudisti, v popolnem sožitju, drug ob drugem – to je nedvomno najbolj nenavadno ohranjen element tako imenovane Freikörperkultur, teloosvobajajoče kulture, nemškega povojnega gibanja 'za družino, športe na prostem in naturizem'.
Berlin je izredno spodobno urejeno mesto, urbanizem in arhitektura sta tu besedi s pomenom, za katerega v Ljubljani še niso slišali, na vlak, metro, avtobus lahko greš s kolesom, če so za kolesarjenje razdalje prevelike. Ozelenjene so celo štiripasovnice, levo, desno in po sredini, intervali na semaforju so kratki, zato je promet veliko bolj pretočen in onemogoča divjanje. Veliki osrednji berlinski park, pravzaprav bolj gozd z ribniki, ima le nujno 'pohištvo' (klopi, nekaj igral), ne pa bifejev. Logično: namenjen je tišini, miru, pticam, zajcem in sprehodu, kolesarjenju. V času sedanje nogometne histerije so ga strogo ogradili, da ga ne bi opustošili razgreti navijači. Ogradili pa so tudi navijače pod Brandenburškimi vrati, kjer predvajajo tekme na platnu, in jih pošteno zastražili, pa četudi jim prodajajo le vodeno pivo."
