"Otrok v šolo ni, opravičila staršev se vrstijo, ko pride streznitev zaradi ocenjevanja, pa zahtevajo ponavljanja, dokler ne bo v redovalnici zasijala petica. Nekateri učitelji so se že vdali. Za tri so dovolj minimalni standardi, petica pa ni dosti oddaljena. Če kakšnega učitelja pri tem peče vest, se potolaži ob pogledu na prazne govorilne ure. Logično. Povprečna ocena 4,6 utiša še najglasnejše. Njihova kolegica, ki zahteva več, ki ne dovoli ponavljanj testov v neskončnost, ki si upa dati grajo, celo popravni izpit, ima polne še dopoldanske govorilne ure, njena elektronska pošta pa je bruhalnik.
Šola je za marsikoga samopostrežna. Prideš, ko (verjetno) znaš. Če se kaj zalomi, zahtevaš drugi, tretji rok. Kot na fakulteti. Vse ob izdatni asistenci staršev. Tudi če ima dobra učiteljica samo en tak primer, je lahko preveč. Zlasti če je vodstvo in sodelavci ne podprejo. Taka učiteljica postane problem, v zbornici velja za nesposobno, ker otrok ne zna naučiti za več kot 3,1. Ko pridejo rezultati nacionalnih preverjanj znanj in mature, pa pristojni opozarjajo, da rezultatov ne smemo primerjati.
Marsikje bi ocene lahko kar ukinili ali vsem dali petice. Naj se z mladimi in njihovim znanjem ukvarja nekdo, ki pride za menoj. Si predstavljate, da bi tako razmišljali na medicinski fakulteti? Bi dovolili, da vas operira nekdo, ki so mu pri vajah pogledali skozi prste? Vsi pač ne bodo kirurgi, zato zahtevati znanje ni le odgovornost do mladih, ampak tudi do družbe."
