"Bil je čas, ko so vrhunski hematologi v svetovnem merilu menili, da je ozdravitev krvnega raka le vprašanje časa. Ker da imamo v krvi krvotvorno matično celico, iz katere se lahko razvije katerikoli organ v človekovem telesu. To se na žalost – predvsem bolnikov (in tudi stroke) – ni zgodilo. /.../ Pa vseeno, kljub navidezni 'ne visoki starosti', ni bilo preprosto. Izmučeni smo bili, saj so oziroma smo, če vštejem še sebe, ki mi je bil to prvi tak terapevtski manever, opravili pred več deset minutami zdravljenje z alogeno presaditvijo krvotvornih matičnih celic (KMC). To je bil čas, ko smo opravili približno deset (minus eno ali dve) alogeničnih presaditev na leto. Zdaj je teh 140 ali 150. Zato smo proti koncu milenija dobili torto. Veliko kot Triglav in naročeno iz takrat znane ljubljanske slaščičarne. Sestra Marijana, glavna sestra klinike, jo je kupila iz finančnih sredstev in prispevkov za kliniko in nas, udeležene v zdravljenje, po prav vsaki presaditvi počastila s torto. Bile so različnih okusov in vsakič je sledila nova velika torta. Vedno in vedno brez pardona in izjeme. Ja, tako preprosto je bilo pred tridesetimi in več leti.
Zdaj bi bila takšna torta morda jasen znak nepoštenja, zastonjkarstva, iskanja privilegijev in razkazovanja moči v družbi. Morda bi kdo lahko sklepal, da gre za prisvajanje 'dobre hrane', ne da bi jo plačali. Skratka, misija nemogoče. Verjetno bi vsi skupaj končali v Tarči. Duh dandanašnjice je premagal stari vzorec odnosov med bolniki in zdravniki. Ti ponavljamo mantro, da smo preslabo plačani in nespoštovani ter smo zato nemalokrat razžaljeni. Bolniki, ki nas gledajo in poslušajo, pa so užaljeni. Zatorej naj velja: pojdimo z vedenjem v čas pred 30 leti. Eni in drugi. Z razvojem medicine pa v prihodnjih 30 let."
