Govor dr. Sama Zvera ob prejemu nagrade bob leta 2024 je bil svojevrstna bonus točka prireditve v SNG Maribor. Improvizirani freestyle, s katerim je dodatno nasmejal občinstvo in hkrati pustil več iztočnic za globlji premislek, je podčrtal, kako edinstven in luciden je letošnji zmagovalec. "Včasih zaplezam in ne neham," se zasmeji, ko mu pred zakusko ukrademo še nekaj minut za intervju.

Bi danes povedali bob kaj drugače?

"Ne. Jaz sem zdravnik. In to moraš biti tudi za tistega, ki nima. Ki je revež. Ki ne vidi, ne sliši, ga boli. To je naše delo. Ne pa da štrajkamo! Ljudje potrebujejo pomoč. Skrbi jih - zase, za otroke. Vsak teden dobim par dopisov, ko me recimo obupana mati prosi, če bi lahko pogledal en izvid za njenega Miho, saj ne razume, kar piše na mrliškem listu. Pa kaj naj ji rečem? Ne?! Ne da se mi, ker je to preveč dela?!"

Gotovo gre za izjavo, za katero bi si bolniki želeli, da stoji za njo vsak zdravnik.

"Saj mora. Tukaj ni kaj razpravljati."

Ni naključje, da ste dobili nagrado bob leta prav v letu zdravniške stavke. Tudi Večerova osebnost Štajerske, ki jo izberejo naši bralci, je nazadnje postala predstojnica mariborske onkologije Maja Ravnik, ki tudi ne stavka.

"O, a res? Lepo jo pozdravite! Ne, mi ne stavkamo. Mi delamo v obratnem smislu. Delamo viška. Ampak zaradi pomanjkanja sester zapiramo ambulante. Nekatere so se upokojile, nekatere gredo v tujino ali v gospodarstvo, kjer imajo boljše pogoje. Imeli smo krizni sestanek, da bi dobili kak dodatek za te sestre - sto, dvesto evrov. Pa ne gre. Ni legalnega načina, da to naredim. Čeprav je to tako malo! One ne potrebujejo veliko. Bolj kot za denar jim gre za to, da jih cenimo. Mene imajo zato rade. Ker jih poslušam in poskušam kaj narediti za njih. Saj večinoma mi ne uspe, ampak že to, da si do njih prijazen in jih poslušaš, je nekaj. Pa marsikdo niti tega ne počne. Od nekaterih zdravnikov, ki mislijo, da so popili vso znanje tega sveta, dobijo prej neke očitke, naj bodo tiho, ker nimajo pojma. To moramo sistemsko rešiti. Saj nam odhajajo in se nas izogibajo kot garjavih psov." 

Zdaj ko ste še malo bolj izpostavljeni - pred kratkim ste postali tudi Delova osebnost leta - se je že kdo od pristojnih ali preiskovalnih organov oglasil pri vas? V intervjuju, v katerem je nastal vaš bob, ste izrazili razočaranje, da vas nihče ne obišče, potem ko ste javno opozorili na preplačevanje krvi in krvnih pripravkov Zavodu RS za transfuzijsko medicino.  

"Enkrat samkrat, pa še to, ker sem sam prišel tja. O tem zdaj ne smem govoriti, ker smo v nekakšni mediaciji. Ampak to je patologija, da sem šel tja tako samopovabno. Pa da ne bo pomote, jaz nisem nek samopašnež. Ampak mogoče pa vseeno nekaj vem. Ne znam tega povedati v nekem finem jeziku, znam pa po kmečko povedati, kaj je prav in kaj ni. In to so stvari, ki so rešljive."

Če nadaljujeva s pozitivnim. En velik uspeh ste vendarle dosegli. Sicer ne zato, ker bi vam država prisluhnila. Ampak zaradi donacij, s katerimi ste nabavili aparat za celično terapijo Car-t. Kdaj bomo lahko poročali o prvem bolniku, ki bo tega deležen?

"Marca. Nekaj tednov še. Imamo že vsa dovoljenja. Na mikrobiologiji delajo še zadnje teste. Mislim, da smo mišjo dlako pred začetkom. To je res bila visoka maša. Tako težavno, da si ne morete predstavljati. Koliko enih papirjev! Hvaležen sem vsem sodelavcem, ki so naredili večino dela - Matjaž Sever, ki je vse strokovno vodil, Irena Auersperger, Martina Tomažin ... Delali so izjemno! Jaz sem jih samo podpiral in porinil naprej, če se je kje ustavilo. Sem se pač kje malo skregal, komu zagrozil ... Tako to gre! Ampak brez enega dinarja smo to dosegli. Na enak način smo z donacijami postavili paliativno medicino, zdaj pripravljamo nov sistem za citogenetiko za 270 tisočakov. To je zame dokaz, da delamo dobro. Meni res največ pomeni to, ko pridejo k nam ljudje, ki so izgubili nekoga, ki so ga imeli res radi. Pridejo in se iskreno zahvalijo za vse, kar smo naredili za njihovega ljubljenega in za dober odnos, ki smo ga imeli do njega. Ko to slišim, je zame to to. Tudi če ničesar več v življenju ne slišim."

Kako boste zdaj unovčili svojo slavo?

"(Smeh.) Mogoče jo bom res poskusil unovčiti. Enkrat mi je Petra Majdič ponujala svoje tekaške smučke, pa sem zavrnil, ker še nisem tekal na smučeh kot danes. Saj cenim to in si včasih mislim, kakšen idiot sem! Nikoli centa nisem vzel zase. Ampak res pa potrebujemo 50 do 70 tisoč evrov za nov ultrazvok trebuha in srca. Dnevno jih naredimo deset do petnajst, imamo izvrsten izšolan kader, ampak slab aparat. Res bi bil izjemno vesel, če bi iz mariborskega gospodarstva dobili donacijo za to. Pa tudi iz UKC Maribor naj kaj dajo. Tu so tudi odlični zdravniki."