"V vsaki vlogi je tudi vse tvoje življenje. Od trenutka, ko se rodiš, pa do tiste vloge, ki jo ta trenutek ustvarjaš. Ni vsaka vloga izkušnja celega življenja. Mora pa biti vsaka ustvarjena tako, kot da je edina in prva. Samo če se obnašaš, kot da do zdaj nisi naredil nič, lahko z novim projektom morda narediš nekaj novega.
Ko ustvarjaš novo vlogo, moraš pozabiti na tisto, ki si jo ravnokar naredil. Ker vsak avtor v predstavo prinese svoj svet, s katerim se želiš v nekem križišču srečati, da kot medij, kot katalizator, vse tisto, kar se stika v tistem momentu, prenašaš naprej, do občinstva ...
Trideset let na odru govorim besede velikih avtorjev, za katere mislim in upam, da lahko prinesejo nekaj dobrega, da lahko posameznikom v občinstvu, ki si to dovolijo, odpirajo prostor za iskreno preizpraševanje, o predsodkih, o nasilju, o ljubezni, o minljivosti.
V tem smislu verjamem, da je umetnost lahko progresivna, katarzična, lahko celi, lahko zdravi. A če pogledamo na zgodovino umetnosti, mar niso bili tudi umetniki tisti, ki so skozi stoletja nenehno opozarjali na krivice, naslavljali pereče teme, ponujali ideje o možnosti drugačnega sveta? A kot da se kljub vsemu nismo naučili ničesar.
Ob tem se mi postavlja vprašanje: zakaj bi mislila, da drug človek ne more, ne želi razmišljati tako kot jaz, če je človek? Me razumete? Če je človek. Rada se družim z ljudmi, ki so cepljeni proti vsem vrstam -izmov. Ali to pomeni, da živim v mehurčku?
Lahko vam samo rečem, da verjamem, da je umetnost nujnost in potreba. Zaradi tega kljub vsemu verjamem, da lahko spremeni nekaj v posamezniku. Več ko nas je, večja je možnost, da se spremenimo kot družba." (dr)
