"Ko nekomu iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, za nekatere stvari celo več let, ponavljaš eno in isto – da ni prav, da ni pravično, da ni po zakonu, da je v nasprotju z medijskimi in novinarskimi kodeksi – pa ni nobenega odgovora, potem ni druge možnosti.
Pred velikim protestom v Beogradu sem s prijatelji iz gibanja odpora peš prehodil pot iz Novega Sada, da bi ponovili nekaj, kar smo storili pred 25 leti. Prehodili smo to pot – nekateri pravijo, da je bilo kot romanje, a tega ne morem primerjati, ker nisem vernik.
Verjamem pa v nekaj, v kar verjame le majhen odstotek ljudi – v neko energijo, ki se nenadoma pojavi in v človeku spremeni določene stvari. Lahko rečem, da sem v teh dveh dneh hoje doživel nekaj najlepših trenutkov v svojem življenju. Zelo sem imel rad partizane in partizanske filme, gledal sem njihove prihode v osvobojena mesta. Tako ljudje sprejemajo študente. To preplavljanje z energijo, ti prihodi v manjša in večja mesta, ti prebivalci – nekateri od sreče kričijo, drugi so v deliriju. Videti deklico, ki od veselja dobesedno poskakuje po tleh in se ne more umiriti, ko so prispeli študentje – to je neverjetno, to ti v trenutku privabi solze v oči.
Potem pa prihod v Beograd, rdeča preproga … In naslednji dan veličasten shod, kjer ljudje sploh ne morejo vstopiti v stari del mesta, ker jih je toliko prišlo. In potem policija naredi tisto (zvočni top, op. a.) in dojameš, da imaš opravka z največjimi pokvarjenci. In potem v nedeljo malo zaspiš, se vrneš v realnost, gledaš poročila, vidiš študente, ki so razočarani – ne nad shodom, ampak nad odnosom države do njih, nad to pokvarjenostjo in podlostjo."
