"Gesta, da bi sodišča umestili v zapuščene stavbe na obrobju mesta, celo brez parkirišč, se mi zdi zelo sodobna in demokratična ter v duhu enakosti, ki jo zagovarjajo vladne stranke. /.../ Po skoraj dveh letih od ustavitve izvedbe nove sodne palače je ekipa Dominike Švarc Pipan izvedla sporni nakup na Litijski, stavbe, za katero niti nihče točno ne ve, koliko je velika. Je to za 2500 ali 5000 kvadratnih metrov? Je to premišljen odgovor reševanja prostorov sodišč v kontekstu dosedanjih ukrepov? Je to napovedan premišljen odgovor na očitane slabosti natečaja izpred treh let?
Tudi cene prenove stare stavbe na Litijski nihče še ne pozna. A k njej bo treba prišteti tudi vse stroške negospodarnega ravnanja odločevalcev. Toda ideja, da bi prostorsko stisko reševali z obnovo več praznih stavb na različnih koncih zunaj mestnega središča Ljubljane, na obrobju in zunaj prestolnice, je vredna tehtnega razmisleka. Rešila bi več problemov hkrati. Prazne, zapuščene stavbe so povsod po Sloveniji, v različnih merilih in z različno visoko arhitekturno vrednostjo, od prevelikih stanovanjskih hiš do industrijske dediščine ter dvorcev in gradov.
Če bi to dediščino sistematično obnovili in vanjo umeščali javno upravo, tudi druge servise, ne le sodišč, bi tako pripomogli k decentralizaciji države, pozitivno vplivali na razvoj posameznih regij, rešili problem praznih nepremičnin, ohranili sedanjo dediščino in javnim uslužbencem omogočili veliko priložnosti za stike z javnostjo zunaj običajnega udobja, odtujenega od vsakdana slehernika. Morda bi tako spodbudili tudi čut za odgovornost do vse skupnosti (ne le do političnih kolegov, s katerimi so v dolžniškem razmerju), ki naj bi prišla skupaj s položajem v javni upravi."
