"Nič in nihče nas ne more samodejno in čez noč odrešiti sistema, v katerega smo zabredli, večina zavestno, nekateri pa celo nevede, tega gnusnega pajdašenja pod pulti in šanki za ta ali oni procent, roka roko umije, vrana vrani ne izkljuje oči; kamor se obrneš, neka svinjarija.
Vtis, ki so ga pustili brezhibno načrtovani, izvedeni, zmontirani in vsekakor tudi mastno plačani posnetki, za katerimi očitno stojijo izurjeni profesionalci, ki bi nam morali pognati led v kri, ni uničujoč zgolj zaradi vsebine, a vendar: tudi zaradi vsebine. Kako ogabno plehko je razglabljati, da na njih ne slišimo ničesar novega, da je vse to že znano, ker nekateri pač nikoli niso obsojeni in ker drugi nikoli ne dvignejo pošte in ker tretji vedno prislonijo piskrček k vsakemu koritu, ne glede na politično opcijo, glavno, da je denar. /.../
Zato bi morali ostro zastriči z ušesi. Ne glede na obstoj požrešnega, izkoriščevalskega in dobičkarskega sistema, ki je prepleten, zlizan in očitno sijajno utečen na vseh ravneh, obstajajo tisti, ki jih v tej zgodbi (in v teh prisluhih) ni. Niti kot 'žrtev' niti kot 'naročnikov'. Ki so kljub pritiskom glasovali za pridružitev Slovenije tožbi Južne Afrike proti Izraelu. Ki jih do danes ni v nobeni dobičkonosni aferi. Ki zahtevajo drugačne odnose, drugačen sistem urejanja skupnih zadev, drugačna razmerja moči. Ki med tanki in maslom izberejo maslo. In ki v svojih računicah upoštevajo celo tiste, ki jim ne morejo ponuditi protiuslug: recimo naravo, recimo izključene iz družbe. Ja. Alternative obstajajo. In celo več jih je. Mogoče bo koga bolelo, a v nedeljo moramo prekiniti z mnogimi praksami. Moramo voliti. Po vesti, kot se reče. Če jo le imamo. V ponedeljek pa resnično resnično zavihati rokave."
Vir: Dnevnik
