"Paranoidni militarizem je glas patriarhalne nemoči, globokega neudobja ob možnosti, da bi stari red zamenjal novi: da bi mladi kot edini boj, vreden njihovega angažmaja, prepoznali razredni boj. Kaj je v svojem bistvu militarizem, če ni zakodiran pogovor osivelih generalov s čini in brez njih o zapečateni usodi mladih.
Zato tam, kjer kaka tri leta zamuja odprt javni pogovor o nepripravljenosti mladih Evropejcev na to, da se vojskujejo, vlada tišina. Zapolnjuje jo pogovor o tem, ali so državljani za obrambo usposobljeni: je dovolj rezervistov, je profesionalna vojaščina za mlade privlačna, kako okrepiti civilno obrambo … Usposobljenost je mogoče generirati in celo simulirati, česar pa ni mogoče reči o stanju duha in volji.
Pozitivno stanje duha in volja ljudi, da se pridružijo kolektivnemu odporu v primeru agresije, ne vznikata iz domoljubne vzgoje, ampak iz produktivnega družbenega konteksta in organsko rasteta v funkcionalni državi, ki služi natanko vsem tistim, od katerih pričakuje, da bodo zanjo zastavljali svoja telesa.
Četudi so dežurni generali prepričani, da je smisel obstoja države njena teritorialna celovitost, mladi vedo ali pa šele bodo, da je dejanski smisel katerekoli države, da zagotavlja pošteno plačilo za pošteno delo, prosti čas, stanovanje, zdravstvo, izobraževanje, socialne varovalke in varno starost.
Pešanje države blaginje za vse, sploh pa popolna odpoved socialne države za mlajše generacije, je slaba novica z vseh vidikov in najslabša mogoča v kontekstu nacionalne varnosti."
