"Drži, šport in umetnost sta sorodnika. Oboje nima neposrednega učinka, ki bi bil uporaben, podobno kot vrhunska znanost, a je zelo pomembna. V teh področjih se odpirajo novi prostori. Cela serija produktov nastane zaradi tega, ker počnejo nekaj, kar (najprej) nima neposredne praktične uporabe in se šele pozneje razkrije kot nekaj, kar lahko uporabljamo. Pri kulturi in športu pa velja, da je to nekaj, kar se ne da ločiti iz nas.
Ravno včeraj sem se dijakom postavil izzivalno vprašanje, kaj je bilo prej: človek ali kultura. Sprva je med njimi prevladovalo mnenje, da najprej potrebuješ človeka in šele potem človek ustvarja kulturo, pa sem jim rekel, da v mislih umaknimo vse stvari, kot so jezik, navade, oblačila ... Sploh si ne moremo predstavljati nekega generičnega oblačila. Če zapreš oči in rečem miš, si boš lahko predstavljal neko generično miš, enako velja za ptiča ali ribo. Ko pa rečem recimo človek, je stvar malo bolj zapletena. Takoj ko začneva malo dvigovati ločljivost te ideje, ga morava nekako obleči, in ljudje se presenetljivo oblačimo različno. Enako velja za prevozna sredstva, jezik in tako naprej. Dokler smo specifični, smo prav posebni, smo ljudje, človeštvo. Tako da biti človek pomeni biti poseben in v tej posebnosti, v tej partikularnosti smo potem eni in lahko celo enotni. /.../
Športnik, ki teče maraton, dobro ve, kje je cilj, ve, do kam mora priti, narejene ima neke strategije, ampak se bo moral tudi sproti odzivati in kje vmes tudi strategijo spremeniti. Da niti ne govorim o nogometni tekmi, ki je po strukturi precej bolj podobna kompleksnim strukturam. Likovno mišljenje nastaja ne samo v obliki misli, ki so povezane z besedami, ampak v mislih, ki so oblike, barve, smeri, teksture ... Ljudje, ki ustvarjamo, moramo seveda tudi zelo dobro misliti."
Vir: MMC RTV Slovenija
