"V mandatu 'najbolj leve vlade v slovenski zgodovini' se bo proračun za obrambo potrojil. In dolgo po odhodu te vlade bo za njo ostala resolucija, s katero je Robert Golob Slovenijo zavezal k povečanju vojaških izdatkov na 5 odstotkov BDP – to je petina celotnega državnega proračuna. Gre torej za enega največjih strukturnih premikov v slovenski družbi od začetka devetdesetih. Trojček Svoboda, SD in Levica nas je pripeljal v novo ero, kjer bodo morali gospodarske pobude, znanstvene raziskave, infrastrukturni projekti, kulturne in kmetijske dejavnosti svoje financiranje v vse večji meri utemeljevati z doprinosom k obrambnim zmogljivostim države. Vsakodnevna življenja delavcev in študentov bodo vse bolj spojena s potrebami vojaške industrije, dokler ne bo priprava na vojno samoumeven element nacionalne ekonomije. To ni le gospodarski premik, je ena tistih političnih potez, ki jih je Margaret Thatcher poimenovala 'sprememba duše naroda'. Militarizacija bo najbolj trajna zapuščina te vlade. /.../
Skupaj s tisočimi levičarji sem si vsakič znova rekel: jebiga, pač ne morejo doseči resnih sprememb, ampak ali ni bolje, da imamo na oblastni strani vsaj nekaj ljudi, s katerimi si delimo osnovne vrednote? Ali ni mali čudež, da kljub vsemu obstajajo funkcionarji, ki so sposobni iti skozi mesoreznico institucionalne politike in od sebe vseeno dati nekaj pozitivnega, četudi zgolj na simbolni ravni? In ali ne bi bilo grozno živeti v svetu, ko niti tega ne bi bilo več? Nimam jasnega odgovora – a po tokratni klavrni kapitulaciji se začenjam spraševati, ali ni bolj grozno živeti v svetu, kjer nam celo najnaprednejša politična opcija dopoveduje, da ni nobene alternative sedanji ureditvi?"
