"Ko predsednica republike omogoči vladajoči večini, da na ustavno sodišče – morda z eno samo izjemo – izvoli izključno kadre, ki jih šteje za sebi svetovnonazorsko, mišljenjsko in strokovno lojalne, se temu reče napakiranje ustavnega sodišča. /.../
V praksi je treba ločiti vsaj tri ideološke dimenzije: ekonomsko, družbeno in avtoritarno. Ekonomska razsežnost ideologije se izraža v sodnikovem svetovnonazorskem vrednostnem odnosu do vprašanja državnega poseganja na svobodni trg. Družbena razsežnost ideologije se izraža v sodnikovem svetovnonazorskem vrednostnem odnosu do urejanja horizontalnih razmerij med različnimi družbenimi skupinami, pri čemer gre največkrat za odnose med različnimi večinskimi in manjšinskimi skupinami v družbi. Avtoritarna razsežnost pa zajema svetovnonazorske opredelitve sodnika do vprašanja urejanja vertikalnega razmerja med oblastjo ter posameznikom. K temu pa velja dodati še ideološko naklonjenost posameznih ustavnih sodnikov, da glasujejo v skladu s pričakovanji parlamentarne in/ali vladne večine. /.../
Ne gre za to, ali bomo imeli na ustavnem sodišču dovolj levih in desnih ustavnih sodnikov. Temveč gre za to, ali bomo imeli dovolj pluralno sestavo, ki bi ponujala različne kombinacije različnih razsežnosti sodnih ideologij, tako da se med ustavnimi sodniki navznoter vzpostavi produktivno razmerje zavor in ravnovesij. Samo v teh pogojih lahko namreč pričakujemo prepričljivo utemeljene odločbe ustavnega sodišča, ker bodo različni pogledi ustavne sodnike silili k temu, da mislijo. Namreč, če smo vsi iz enega in istega svetovnonazorskega gnezda, z istih fakultet, celo v razmerju mentorica in študent, iz istih sodniških krogov, skratka, če nas prežema ista pravna domačijskost, bomo neizbežno vsi mislili enako. Ko pa enkrat vsi mislijo enako, pa nihče zares ne misli. To se neizbežno kaže tudi v odločbah sodišč."
Vir: Iusinfo.si
