"V prejšnjem sistemu, ko smo že poznali statuse samozaposlenih v kulturi in mehanizme plačila prispevkov, je bilo vendarle več delovnih mest, kjer so ustvarjalci v rednem delovnem razmerju delali kot uredniki, ilustratorji, kustosi, novinarji, strokovni in podporni delavci, zraven pa pisali, slikali ali kako drugače ustvarjali. Tega je v javnem sektorju in zunaj njega vse manj ali že loterija. Pot do vrhunskih uspehov zagotovo ni lahka ali sploh mogoča.
Za športnike je drugače. Eden od številnih sistemskih ukrepov je tudi zaposlovanje vrhunskih športnikov v javni upravi – tako v Slovenski vojski kot policiji in drugje. Da smo si na jasnem, ukrepi, ki jih država omogoča športni panogi, so hvalevredni. Manjka pa določena solidarnost, saj so razmere med enimi in drugimi panogami, med kulturo in fizkulturo, vendarle drugačne, tako v luči možnosti sponzorstva kot možnosti uveljavitve svojega dela.
'Ne mislim, da umetnost lahko spreminja svet, da ga lahko popravlja, prepričana pa sem, da umetnost naredi ljudi bolj omikane, bolj strpne, bolj odprte, razmišljujoče, bolj občutljive za vprašanja etike. Nasprotja v družbi so seveda neizbežna, vendar gre za to, kako jih razrešujemo. Ali bomo v neskončnost fabricirali izključujoče, sovražne, nasproti si stoječe tabore, ki bodo zastrupljali ozračje in grenili življenje tudi našim otrokom in rodovom, ki prihajajo?' je svoj govor leta 1994, na predvečer kulturnega praznika in ob prejemu najvišjega priznanja za življenjsko delo zaključila Milena Zupančič.
Dvajset let kasneje so v SDS dejali, da so za odvzem priznanj umetnikom in umetnicam pripravljeni tudi na mesarsko klanje."
