"Ko so me prvič pripeljali v Pariz, se nisem počutil Neevropejca. Ker sem bil Jugoslovan, nisem imel občutka, da nisem Evropejec. To me ni frustriralo, ampak sem to doživljal kot del tega sveta. Ko sem po štirih letih prišel nazaj, sem že razumel, da obstajajo razlike, da so med nami meje in da živimo v različnih sistemih. /.../
Ko se je bilo treba odločiti za Evropo ali kaj drugega, smo se seveda odločili za Evropo. Jaz sem do konca in strašno evropski človek. Zame je schengen naredil sodobni svet. Ne znam si predstavljati sveta brez schengna. Do leta 2004 si moral čez ne vem koliko mej, da si kamor koli prišel. Tistih pravih mej s policijo in vojsko in osebnimi pregledi. To je morda imelo svoj šarm, ampak ga ni čez odprte meje. Jaz sem zrasel kot Evropejec. Živel sem v več državah, dal skozi več šolskih sistemov, spoznal več družb, naučil sem se jezike. Seveda je to bil v sedemdesetih privilegij. Ampak danes veliko mladih živi isto življenje.
Prehajanje mej brez meja se mi zdi nujno za misleče bitje. To, da se schengen ponekod zapira, občutim kot veliko oviro. Zdi se mi narobe. Razumem varnostne pomisleke, ampak schengen bi morali varovati bolj od vsega drugega, ker nas je osvobodil. To, da greš brez ovir iz Ljubljane v Pariz in plačuješ z isto valuto kot v Ljubljani, je eden ključnih dosežkov 21. stoletja. To je dosežek v družbenem smislu, v smislu svobode. Osebno mislim, da je svoboda nad zdravjem in nad vsem drugim. Svoboda gibanja pa je temeljna svoboda. Človek, ki se počuti Evropejca, bi moral biti srečen, da živi v takšnem svetu."
Vir: Dnevnikov Objektiv
