"SD je bila pred dvema desetletjema, ko so bili le redki člani sedanjega vodstva aktivni v politiki (in še ti šele na štartnih pozicijah svoje kariere), stranka z jasno identiteto, zvestimi volivci in razvejeno strukturo, enakomerno razporejeno po terenu. Ta identiteta ni bila nujno privlačna. Bila je pač klasična vzhodnoevropska postkomunistična stranka, ki se je poskušala spremeniti v socialdemokratsko silo po zahodnoevropskem zgledu v času, ko je evropska socialdemokracija zašla v krizo. Ko je njena transformacija v stranko 'tretje poti' trčila ob trojno oviro (neskladnost te usmeritve z željami večjega dela njenih volivcev, popolna neprimernost kadrov, ki naj bi ta prehod izpeljali, in čas globalne finančne krize, ki je bil za takšne poskuse najmanj primeren), je zašla v krizo identitete. Preživeti ji jo je uspelo ravno zaradi podedovane strukture: uveljavljene 'blagovne znamke'. /.../
Ljudje, ki so vanjo vstopali zaradi perspektive hitrega napredovanja, bodo morali vzeti na znanje naglico, s katero je bila stranka pripravljena vreči pod vlak lastno ministrico, da bi od sebe odvrnila neprijetne žaromete javnosti. Če se izkaže, da je angažma v SD enako podoben kometu kot angažma v vsakokratnem 'gibanju novih obrazov' – zakaj potem izbrati šibkejšo silo? Ljudje pa, ki so v SD vstopili iz iskrene želje po tvornem sodelovanju pri naprednih politikah, bodo težko pozabili cinizem, s katerim se je pretendent za naslednjega predsednika norčeval iz ministrice Dominike Švarc Pipan, češ da je 'spregledala kot Esmeralda'. Realnost, ki jo je spregledala ministrica – da je SD dobro organizirana mreža interesov s hudim pomanjkanjem etike in vizije – je namreč nekaj, kar so ljudje pripravljeni odpustiti velikim in močnim, nikoli pa majhnim in šibkim." (dr)
