"Le kaj je pičilo šefa Košarkarske zveze Mateja Erjavca, da je bleknil tisto neumnost o tem, da ulični selektorji ne bodo vodili politike zveze. To, da je Peter Vilfan le izrekel tisto, kar zahteva več kot 90 odstotkov športne javnosti, torej zamenjavo trenerja, ni nič uličarskega. Je le uporaba logike in neizmerna ljubezen do tega športa. Neštetokrat smo že slišali politike, da ne bo ulica odločala o stvareh, da ne bo popuščanja in kapitulacije pred populizmi, z obrazložitvijo, da to urejajo institucije, zakoni in volitve. Če je nekdo izvoljen, lahko dela vse narobe, pa je to legitimno. Mnogim politikom nikoli ni jasno, da jih je postavila – simbolno – prav ulica in da jih bo ona tudi odstavila. Volitve so le izraz razpoloženja na ulici.
Tudi Luka Dončić je le ponovitev te politične matrice. Dajmo vse upanje v roke novemu čudežnemu odrešitelju in krog se bo še enkrat zavrtel. Z vsemi etapami. Upanje, razočaranje, jeza, apatija in iskanje novega odrešitelja. Luka je v nekem smislu prerasel odrejeno mesto in funkcijo. Tako kot politiki je začel verjeti, da je nenadomestljiv. Da se mora vse vrteti okoli njega. S tem pa tudi iz igralca prerašča v trenerja in selektorja.
Politiki bi vsi radi bili dončići. Celo komentatorji in analitiki za nekoga na politični sceni radi rečejo, da je novi Dončić. To, da predsednik vlade Robert Golob raje leti na tekmo Dončića v Dallas kot na še eno mirovniško konferenco o Ukrajini, je več kot povedno. Slikati se z Dončićem je vredno več kot rokovanje z državniki, ki so tam zato, da ničesar ne rešijo. Luka vseeno skuša rešiti izid tekme. Funkcionarjev pa ne bo rešil. Razrešila jih bo ulica. Tako kot bo novo razrešitev izvedla ulica čez dve leti na volitvah ..."
