"Seveda je mogoče razlikovati med liberalnimi demokracijami in avtoritarnimi režimi, vendar meje med njimi niso vselej jasno in enoznačno zarisane, temveč so med njimi velika območja sivine. V politični znanosti pogosto govorimo o tipih režimov, vendar je resničnost mnogo kompleksnejša. Nekateri režimi so v enih pogledih demokratični, v drugih pa skrajno represivni. Mnoge liberalne demokracije imajo več skupnega s konkurenčnimi avtoritarizmi, kot bi si želeli priznati.
To se jasno vidi pri obravnavi in nadzoru protestov. Vsi režimi imajo svoje nasprotnike, proti katerim nastopajo ostreje kot proti drugim državljanom. Nevarnost predstavlja, ko začne oblast nasprotnike prepoznavati povsod. Prepovedi propalestinskih protestov so zanimive, ker kažejo na širjenje nabora skupin, ki jih oblasti prepoznavajo kot nevarnost, obenem pa dokazujejo, da imajo tudi liberalne demokracije problematična področja, kjer se obnašajo avtoritarno, kar ogroža demokracijo v državi.
Tudi liberalne demokracije imajo področja inherentnega strukturnega nasilja, kjer demokratičnost in pravice izginjajo. Ravno primer Turčije nas uči, da je prehod iz demokracije v avtoritarnost dolg proces postopne erozije institucij in pravic, ki poteka različno hitro in intenzivno na različnih področjih in je sprva dolgo neopazen. Lahko je zamahniti z roko, da gre zgolj za prepoved enega protesta, pa vendar je po prvi prepovedi mnogo laže izvesti nove in nove. V resnici se prepovedi protestov v Nemčiji in Franciji niso začele šele oktobra, temveč so bili že pred palestinskimi v zadnjih letih večkrat prepovedani zlasti okoljevarstveni protesti. Zdaj so postale že nekaj običajnega." (dr)
Vir: Delo
