"Morda je to, čemur smo priča v zadnjem času, namreč razširitev problema Rupnik na njegova dela, povzročil pritisk na Vatikan od zunaj, od vernikov. Da je prvi odreagiral Lurd, je morda naključje ali pa je k temu prispevala večja občutljivost južne Francije do spolnih zlorab po odkritju monstruoznega posiljevalca Pelicota. Da umetniška dela niso nekaj, kar bi lahko ločili od avtorja, sta nato na svoj način potrdila tudi Vatikan in Fatima, ki sta fotografije Rupnikovih del odstranila s svojih internetnih strani. Zdi se celo, kot da bi Vatikan s tem pravzaprav že razglasil sodbo, preden bo oznanjena. /.../
Vezi med avtorjem, njegovim ravnanjem in njegovimi deli v takšnih primerih enostavno ni mogoče odmisliti, revizija umetnin, ki so tako ali drugače zaznamovane z nasiljem, rasizmom, mizoginijo, pa že dolgo poteka. Strokovnjaki se pri tem zatekajo predvsem k dvema možnima postopkoma: ali dela umaknejo iz galerij in javnih prostorov v depoje ali pa jih opremijo s pojasnilom o dejanjih njegovega avtorja in kontekstu nastanka.
Rupnikovega primera, ki se dogaja tukaj in zdaj, tako rekoč v neposrednem prenosu, pred očmi svetovne javnosti, pa ni mogoče kontekstualizirati s 'starimi časi', drugačnimi merili. Problem je še toliko bolj pereč zaradi posebne narave in vloge sakralne umetnosti znotraj religije: sakralna umetnost je materialni izraz vere. Če je zaznamovana z grehom, je profanirana in nima več mesta na svetih krajih. /.../
Slovenski škofje so javnost že leta 2022 pozvali, naj ločuje med Rupnikovimi 'nedopustnimi dejanji' in njegovim 'izjemnim duhovno-umetniškim opusom'. Kar pomeni, da posebnega razmerja med umetnikom in sakralno umetnostjo niso premislili in so odločitev pilatovsko, 'demokratično' prepustili tistim, ki so ta opus Rupniku, izjemno uspešnemu samostojnemu podjetniku, financirali: to pa so v prvi vrsti verniki s svojimi prispevki. Deloma pa tudi država."
Vir: Dnevnik
