"Claudio Magris je pred dvajsetimi leti svojim študentom, ki niso vedeli, kdo je Stalin, dejal, da ne morejo nadaljevati, a mi žal ne moremo prekiniti debate, četudi jo morda izgubljamo. Ne moremo preprosto odkorakati iz predavalnice, v kateri sedijo ljudje, prepričani, da so ustaši zgolj branili svoje domove in da so nacisti zgolj gradili avtoceste. Tudi ne moremo odkorakati z bojišča, ki ga je odprl človek, prepričan, da je bil razpad Sovjetske zveze najbolj krivičen dogodek 20. stoletja in da je bil Josif Visarionovič Stalin velik voditelj, ki ga je treba častiti in mu slediti na njegovi prezgodaj prekinjeni poti.
Kaj nam torej preostane v svetu, v katerem so ljudje prepričani, da lahko nekaj klikov oddaljena Wikipedija nadomesti izobrazbo in vse knjige tega sveta? Kaj nam torej preostane v svetu, v katerem je v znanju ljudi vse več slepih peg, ki jih polnijo teorije zarote in izmišljene zgodovine?
Ne verjamem, da poznam odgovor na to vprašanje, a verjamem, da odgovor ni v vsesplošnem prilagajanju zmanjšani pozornosti sodobnega občinstva, tako kot odgovor ni v pisanju vse krajših in vse preprostejših besedil ali v snemanju vse krajših in vse bolj plehkih filmov.
Vem, zveni paradoksalno, a odgovor na preobilje zgodovine je morda še več zgodovine, še več kompleksnih filmov, kakršen je Fiume o morte!, še več resnih zgodovinskih knjig ali romanov, kakršni so, na primer, romani iz trilogije M Antonia Scuratija, še več daljših in še bolj poglobljenih novinarskih besedil. Vem, zveni paradoksalno, a ravno takrat, ko ugotoviš, da ne moreš nadaljevati, je morda še toliko bolj pomembno, da nadaljuješ."
Vir: Dnevnik
