"Kar nas že leta bega pri izjavah Vladimirja Putina ali Benjamina Netanjahuja, je prav to, da vztrajno ponavljata stvari, za katere mi vemo, da onadva vesta, da se nam zdijo idiotske, ali pa jim vsaj ne verjamemo. Pri čemer mi vztrajno ponavljamo isto napako, ko namesto iz jezika populizma njune izjave prevajamo iz jezika diplomacije. Pri obeh jezikih je dobesedni prevod lahko enako problematičen, a če je pri diplomaciji nujno med vrsticami iskati namige in skrita sporočila ter vljudnostne in poetične fraze skoraj brez izjeme prevajati v kritike in grožnje, je pri populizmu prevod zapleten zato, ker ni vselej jasno, komu kdo govori in s kakšnim namenom.
Besede, ki se zdijo namenjene nam oziroma Zahodu, so namreč pogosto namenjene izključno domačim poslušalcem ali bralcem, včasih le določenem delu, zaradi česar so tudi izrečene ali zapisane na točno določen način. In zato se nam včasih zmotno zdi, da nam želita Putin in Netanjahu med vrsticami nekaj povedati, onadva pa zgolj sporočata svojim podpornikom, da smo mi bebci. In pri Vučićevem pismu bralcev je podobno. Prav lahko si je zamisliti njegovega podpornika, ki bo že jutri stal nad žarom, polival pivo po čevapčičih in prijateljem sveto prepričan razlagal, da Evropska unija ne bi podpirala Srbije in vlagala vanjo, če bi bila Srbija avtoritarna država, tako kot trdijo študentje, katerih protesti so zato brez dvoma orkestrirani od zunaj.
Medtem ko se torej nam smeji, ker predsednik Srbije piše pismo bralcev, se Aleksandru iz Beograda smeji, ker mu je Guardian brezplačno objavil predvolilni plakat. Še več, s tem, ko je Vučićev odziv degradiral v pismo bralca, je dosegel, da so ga na tak ali drugačen način poobjavili prav vsi mediji in facebooki v regiji. Da je torej pismo prišlo do naslovnika."
