"Leta 2019 sva s profesorjem Sambtom ugotovila, da bi, da ohranimo delež BDP za javne pokojnine pri vzdržnih desetih odstotkih, morali do leta 2060 imeti povprečno 7,3-odstotno letno rast produktivnosti dela. Ta je za Slovenijo seveda nedosegljiva. Mi nismo Kitajska. Naša rast je bila zadnjih 20 let povprečno okrog 1,6 odstotka letno, za prihodnja štiri desetletja nam Bruselj napoveduje okrog dva odstotka letno. Zato smo se vprašali, katere merljive in neboleče ukrepe bi lahko izvedli, da bi manjše število aktivnih lahko financiralo vedno večje število neaktivnih. Ukrepi so: 1. podaljšanje aktivne dobe dela po švedskem modelu, kjer ljudje v povprečju delajo in zaslužijo dovolj za življenje (torej brez socialnih pomoči) šest ali sedem let dlje kot pri nas.
To bi naredili z vrsto ukrepov, ki bi poskrbeli za to, da bi se posamezniku bistveno bolj izplačalo biti delovno aktiven brez socialnih pomoči kot živeti tudi od socialnih pomoči. Seveda se ne bi mogli izogniti tudi postopnemu zakonskemu povišanju starosti za upokojitev, najverjetneje na 70 let. To bi na primer lahko naredili do 2035. 2. Dve leti zgodnejši vstop mladih na trg dela. Tu je polno peska v kolesju. Študent lahko vsak izpit dela po šestkrat, študent prve stopnje lahko ponavlja letnik in ima pravico do enega ali celo dveh let absolventskega statusa. Podobna logika je na drugi stopnji. Tak sistem “proizvaja” veliko študentov, ki so nevajeni dela, ki nimajo ambicij, ki v povprečju študirajo bistveno dlje kot v EU. Mi pa potrebujemo mlade, ki vstopijo na trg dela z idejo, da bodo spremenili svet. 3. Dogovor, da bi rast plač v javnem sektorju zaostajala za rastjo BDP za eno odstotno točko, kar smo že imeli na začetku tega tisočletja.
Te ukrepe bi bilo treba izvesti do leta 2032. Z njimi bi lahko dosegli zahtevano povprečno rast produktivnosti 2,5 odstotka."
