"Japonski pregovor pravi: Če žebelj štrli, ga zabij. Ta pregovor bi bil zlahka tudi slovenski. Slovenija je podobno kot Japonska egalitarna družba, v kateri naj bi vsak imel svoje mesto. Tudi na Japonskem ni dobro izstopati z materialnimi dobrinami. Podobno je v skandinavskih državah. Na Norveškem, Danskem in Švedskem ima večina ljudi enake lesene hiške, ki so celo enako pobarvane z eno od treh standardnih barv. V notranjosti je potem lahko najboljša, najnovejša oprema, a to je že druga stvar. Lastnik lahko ima na francoski rivieri svojo počitniško hišo in pred njo porscheja, a to se ne vidi. Zelo pomembno pa je doma dajati vtis skromnosti.
Mislim, da je tudi v Sloveniji to izjemno pomembno. Če kdo pri nas preveč napihuje svoj ego, torej individualni jaz, če je preveč nadut, štrli iz povprečja. Podjetnikom se tega ne oprošča. Edini podjetnik, ki se mu to oprosti, je športnik, kakršen je Luka Dončić. Morda bo kmalu podpisal pogodbo, s katero bo postal najbogatejši Slovenec. Njemu bogastvo oprostimo tudi zato, ker nastopa v tujini. Služi drugje. Ne plačujemo ga mi doma.
Luka Dončić je res fenomen svetovnega razreda. Dobro je, da ga imamo. Vendar je tam nekje daleč, v Ameriki. Vemo, kako tam živijo - ali pa si to vsaj predstavljamo. Vemo, da tam vozijo večje avtomobile. Vemo, da imajo bogati ogromne vile. Pri nas, v slovenskem okolju, pa se spodobi živeti bolj skromno. /.../ Če nisi tak, torej skromen, majhen, pošten, in živiš v Sloveniji, potem s tabo nekaj ni v redu. /.../ Moramo se prenehati omejevati z nacionalnimi mejami in pogledati čez planke. Če se zgledujemo po mladih, za katere je meja svet, bomo bistveno lažje sprejemali tudi ljudi, ki prihajajo iz tujine, in z njimi sodelovali."
