"V politiki (razvitih demokracij) je vse fleksibilno, nekaj pa aksiom: vsakdo, ki zaseda neko pomembno mesto v državi, lahko osebno morda res ne spoštuje drugega, ki zaseda drugo pomembno mesto v državi. A ne glede na osebne preference je pomembno, da se v demokraciji spoštuje in utrjuje institucije! Spoštovanje institucij je eno temeljnih pravil, če želimo, da je država res demokratična. /.../
Pravijo, da imamo volivci vedno prav. Njah. Ne vem, ali to še vedno drži. Ker če imamo volivci vedno prav, se nam hitro začne dogajati, da nagradimo tiste, ki nam ponudijo Totojevo ali Molierovo komedijo zmešnjav. Bolj ko padajo prek stolov, se zmerjajo, žalijo, kričijo, se kopajo v žajfnici, si jemljejo ali si vpadajo v besedo, bolj jih nagradimo.
A politika ni cirkus, je resna obrt, ki terja znanje in veščine. Zanjo so v preteklosti obstajale številne (strankarske) šole, ki so že mlade kadre vzgajale, da je iskanje skupnega dobrega ključ vsake dobre politike. Danes, ko skupno dobro razumemo predvsem kot tisto, kar je najboljše "samo zame" (t. i. jstjstjst politika), je tak pristop mrtev. A bi ga bilo vredno obuditi.
Samo tako se bomo izvili iz krča povprečnosti in tega, da v celotnem svetu politika tone v vse večji šov, pogojen predvsem z družbenimi omrežji, sočasno pa se izgubljajo tiste primarne kompetence politike, ki jih je eden od nekdanjih slovenskih politikov opisal kot "poslušanje, slišanje in iskanje skupnega dobrega". Da, iskanje skupnega dobrega je tisto, kar je politiko definiralo dva tisoč let. Seveda, ko so politiki imeli še vizijo.
Verjamem, da si vsi prav želimo vrnitev v te čase. Mar ne?"
