"Pičla zmaga Gibanja Svoboda je bila na prvi pogled rezultat klasične strankarske mobilizacije, v resnici pa jo je težko razumeti brez upoštevanja vloge civilne družbe tako v času pred volitvami kot v zadnjih štirih letih. /.../ Če je volilni rezultat mogoče opisati kot tesen in negotov, kjer trenutno na veliko ugibamo, ali bo prvaku Gibanja Svoboda sploh uspelo sestaviti koalicijo, potem se moramo še bolj zavedati, da je prav civilna družba tista komponenta, ki je v odločilnih trenutkih nagnila tehtnico. Tokrat še bolj, ker ni delovala razpršeno in enoplastno, saj je tokrat celo razkrivala afere, komentirala dogajanje, izvajala ulični pritisk in mobilizirala volivce na številne načine. /.../
Nenehne spodbude k udeležbi, številne kampanje, javni nagovori in prisotnost v medijih, pretežno sicer družbenih, so ustvarili ozračje, v katerem abstinenca ni več dojeta kot nevtralna drža, ampak tiha podpora stanju, ki si ga ne želimo. V tem smislu civilna družba ni zgolj pozivala k volitvam in bila nekakšen podaljšek politike, kot jo na veliko poskuša demonizirati Janša, ampak je na novo osmišljala tudi praznik demokracije, saj je glasovanje na volitvah postalo tisto, kar mora biti: politično dejanje z jasnim vrednostnim nabojem. /.../
Žal tokrat med del civilne družbe ne moremo uvrstiti levosredinske intelektualne in akademske sfere. Ta pretežno spi svoj zimski spanec in si domišlja, da je s svojo nekritičnostjo in pasivnostjo še najbolj prispevala k rezultatu Pirove zmage. Vsa čast izjemam! Večje zmote in pomote si skoraj ne moremo predstavljati. No, pa si jo lahko, saj so se našli takšni, ki so zajahali konja provladne apologetike in za štiri leta opustili vlogo do oblasti kritičnih javnih intelektualcev."
