"Pokojninska reforma postaja zadnje leto Golobove vlade ne samo ena ključnih, temveč tudi najuspešnejših projektov. Razloga sta dva. Pokojninski sistem velja že dobri dve desetletji za enega najbolj stabilnih, dobro zastavljenih in vodenih družbenih podsistemov. Meščeva ekipa je tukaj delovala strokovno in politično dovolj modro. Hkrati pa je pokojninski sistem za zdaj dovolj robusten, da korenite reforme še ne potrebuje. Zato je vlada lahko udobno posegla po postopnih, desetletnih, komaj vidnih korakih sprememb. Toda neugodni demografski trendi in fiskalna vzdržnost pokojninskega sistema so dejansko Damoklejev meč vseh prihodnjih vlad. Socialni položaj upokojencev je prvovrstno notranjepolitično vprašanje, finančna tveganja pokojninskega sistema in fiskalna odgovornost države skrbi Bruselj. Četrto reformo je obljubila Janševa vlada, izpeljala pa leta 2025 Golobova, vsaj na papirju. Smer sprememb je prava, postopnost sprememb nekoliko manj. Žal fiskalni okviri reforme ostajajo nejasni, podobno tudi novi finančni položaj upokojencev do leta 2036. Tudi druga dva pokojninska stebra ostajata institucionalni torzo. Reforma bo v predvolilnih časih postala politični plen enih in drugih. /.../
Migracije lahko rešujejo trg dela, ne pa pokojninskega sistema. In v krizah, ki prihajajo, so to lahko usodne vrzeli, mimo optimizma vlade in vodstva ZPIZ. Pokojninska reforma je bistvo socialne varnosti državljanov, tudi demokracije. Samo mir je še pomembnejša družbena vrednota. Država gravitira okoli moči, družba okoli socialnih pravic. Naša pokojninska reforma je obtičala na njunem razpotju."
