Saga o invalidskem podjetju je postala v začetku leta 2025 udarna politična zgodba. V ozadju napovedi njegove poslovne in pravne likvidacije se je nabralo ogromno političnih in ekonomskih, populističnih in socialnih naplavin. Spet imamo opraviti z notoričnimi težavami SDH glede korporativnega upravljanja, pa z amatersko pasivnostjo Golobove vlade, ki jo zgolj obsije lastna mesečina. Dobili smo vrsto manipulacij družbeno odgovornih deležnikov in doživljali žalostno usodo delavcev na skrbno izbranem zakulisju tovarniškega dvorišča.
Po dveh mesecih natezanj nimamo nobene prave resne rešitve za propadajočo družbo. Dobili pa smo etapne zmagovalce, dve sindikalni voditeljici, Brigita Rutar in Ana Čermelj, sta medijsko pometli z vodstvi SDH in CSS. Toda problem je žal širši. Zajema (pre) zaposlovanje starejših delavcev v normalnih družbah, poseben položaj invalidskih podjetij glede državnih pomoči, pa vlogo socialnih podjetij in še kaj. Vrednosti invalidskih podjetij ne določajo zgolj tržni in finančni parametri, temveč tudi socialni in solidarnostni. Vlada in SDH sta podcenila družbeno nedotakljivost in politično eksplozivnost problemov otrok, študentov in invalidov. S CSS smo doživeli lokalni Vučićev sindrom. /.../
Slovenski menedžment in politika imata očitne težave z razumevanjem svetega trojstva tržne ekonomije: cena/vrednost/vrednota. Podjetje ima ceno, če ima vrednost, ki jo določajo na koncu vrednote, usmerjene k ljudem namesto zgolj h kapitalu. Hic Rhodus, hic salta, bi modro pristavil stari Ezop."
