DR
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗"Če smo torej glede na referendumsko voljo (na posvetovalnem referendumu, op. ur.) povsem upravičeno morali uvesti možnost asistiranega samomora, bi moralo biti prvo poreferendumsko vprašanje, kako začeti s povsem novo družbeno prakso čimbolj previdno, da bi morebitne slabe učinke popravili brez velike kolateralne škode, ki je pri smrti seveda nepovratna.
Zato bi bilo najbolj primerno za začetek omejiti potencialne 'kandidate' na terminalne bolnike, 'storitev' pa bi po švicarskem zgledu (vendar z državnim financiranjem) izvajali v nekaj centrih, kjer bi strokovnjaki hitro pridobili potrebno znanje in izkušnje za kvalitetno opravljanje asistence pri samomoru. A v nasprotju z načelom previdnosti in postopnosti so se pisci zakona odločili za nizozemski in kanadski model, ki samousmrtitev umesti med rutinske zdravstvene storitve, kar pomeni favoriziranje čim večjega števila asistiranih samousmrtitev že takoj na začetku uvedbe te 'pravice'.
Hkrati so to potencialno množico samomorilcev še dodatno spodbudili s povsem ohlapnim kriterijem o 'doživljanju neznosnega trpljenja', ki ga lahko izrazi skoraj kdorkoli s hujšo kronično boleznijo ali invalidnostjo. In da bi bila mera polna, so pisci zakona za izvedbo asistence pri samomoru določili oziroma obvezali tisoče potencialnih zdravstvenih delavcev, ki tega opravila v veliki večini niti nočejo izvajati niti za to opravilo niso šolani, da o izkušnjah sploh ne govorim.
Kot bi zakonodajalec namesto izpolnitve referendumske volje želel iz cele Slovenije narediti čim bolj dramatičen družbeni eksperiment."
Vir: N1
