"Morda bi v bližino največjega možnega izplena točk ta teden za nastop v evropskem parlamentu prišla za demokracijo in vladavino prava bojujoča se predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Ta se je z izjemno ostrim nastopom, povsem nevsakdanjim za vodjo komisije uprla Orbanovim interpretacijam evropske realnosti. Bila je pripravljena na Orbanov nastop. Z močnimi retoričnimi udarci in prav tako znano argumentacijo o napadeni državi, ki ne more biti kriva za to, da je žrtev, je spodnašala Orbanove poglede. Da bi govorila z oliko, zavito v diplomatski celofan, je bil luksuz, ki ga predsednica komisije pri politiku, ki poskuša EU votliti od znotraj, ni imela. Odločnost je morala pokazati tudi zaradi bližajočih se zaslišanj komisarskih kandidatov in kasnejšega potrjevanja celotne komisije. Sedaj ni bil čas, da bi izpadla kot plaha miška iz trinajstega nadstropja Berlaymonta.
Šest let po tem, ko so v Svetu EU sprožili postopek ugotavljanja kršitev pogodbe EU zaradi sistematičnih groženj vladavini prava, se je ta pod pritiski Orbana razvodenela do te mere, da Madžarska zdaj ne bi izpolnjevala pogojev za članstvo, če bi bila še vedno v čakalnici Unije kot denimo balkanske države. Orban je bil res temeljit. Tako temeljit, da lahko ob dvotretjinski večini v domačem parlamentu zdaj mirno dušebrižniško ugotavlja, da ima močno domačo podporo, ena od težav velikih držav v EU po njegovem mnenju pa je, da takšnih večin ne premorejo. Ko iz tega nadalje povleče ugotovitev, da je zaradi tega Evropa šibka, je njegov politični pogled na svet in Evropsko unijo zaokrožen: škoda, da v EU ni več avtokracij, Unija je le bankomat, na svoji zemlji pa sem šerif jaz. Do konca predsedovanja Orbanove vlade EU sta še dobra dva meseca. Precej časa torej, ko je mogoče narediti veliko škode in malo koristi."
