(POGLED) Zato Thompson v mojem Mariboru nikoli ne more koncertirati in tudi ne bo

Če bi mi kdo pred 30 leti rekel, da bom moral kdaj pisati o tem, da hoče v letu gospodovem 2020 neki očitno ne preveč razgledan glasbeni promotor, kot se danes uradno reče estradnim menedžerjem, v mojem rojstnem Mariboru, mestu, ki je štiri leta nacistične okupacije ječalo pod esesovskim škornjem in v hrepenenju po svobodi, v boju za njo dalo niz narodnih herojev in herojinj, organizirati koncert hrvaškega pop zvezdnika, ki v eni od svojih "domoljubnih" pesmih slavi ustaška klavca, kot sta zloglasni komandant koncentracijskega taborišča Jasenovac Vekoslav Maks Luburić in komandant zloglasne ustaške Crne legije Jure Francetić, in ki z naslado prepeva o v hercegovski Čapljini poklanih Srbih, ki so plavali po Neretvi, bi mu rekel, da je kronan idiot. Dobesedno. Ampak še kako velja rek Če bi bil vedež, ne bi bil revež.
In tukaj bi vam sedaj povedal zgodbo, o kateri sem razmišljal kar nekaj ljubezenskih mesecev majev, ko so se od Maribora skozi Dravsko dolino proti Pliberku valili avtobusi hrvaških in bosanskih registracij, okrašeni s slikami Anteja Pavelića in drugih "ustaških dužnosnika Nezavisne države Hrvatske", da bi jo napisal, pa sem jo v sebi vedno potlačil z mislijo, daj, pustimo to našo nesrečno preteklost na miru in se ozrimo raje v prihodnost, če že zaradi drugega ne, pa zaradi naših otrok, generacij, ki so rojene v samostojni Sloveniji in ki z drugo svetovno vojno nimajo ničesar skupnega. Ampak ob vsem tem cirkusu, ki se ta trenutek dogaja v Sloveniji v zvezi z mariborskim koncertom kontroverznega Marka Perkovića - Thompsona, in to na uradnem, državnem nivoju, sem se odločil, da bom te svoje občutke zapisal.
Hodil sem v drugi ali tretji razred osnovne šole, ko je foter v Gradisu za neko jubilejno nagrado dobil knjigo dr. Nikole Nikolića Jasenovac, taborišče smrti. Knjigo je prva začela brati mama, a jo je po nekaj prelistanih straneh vsa zgrožena odložila in mi zabičala, naj mi na kraj pameti ne pade, da bi jo kdaj vzel v roke. Jasno, ob prvi priliki, ko sta s fotrom odšla na neki družinski obisk - kaj je slajšega kot prepovedan sadež - sem knjigo vzel v roke in jo začel brati. Takrat sem se, smrkav mulc, prvič srečal s krvavo zgodovino še bolj krvavega režima t. i. NDH, ki so jo njeni prebivalci porogljivo poimenovali tudi "nezakonsko dete Hitlerja". Tisto, kar je seveda najbolj udarilo v oči, niti ni bila sama zgodba, ampak brutalne, krvave fotografije ustaških pokolov Srbov, Romov, Slovencev, hrvaških komunistov in antifašistov ter vseh drugih, ki jih je krvoločni ustaški režim zatiral. Danes je teh in podobnih fotografij seveda poln svetovni splet, ampak za tisti čas - knjiga je leta 1969 izšla pri Založbi Borec - pa je bil to popoln šok.