(POGLED) Za 5000 evrov morajo Srbi, Bosanci, Makedonci delati več let. Šele takrat lahko zaprosijo za bivanje in študij v Sloveniji

5000 evrov.

Ali veste, kako je, ko jih imate na bančnem računu? Sama ne vem, saj jih še nikoli nisem imela.

Statistični urad Republike Slovenije mi pomaga ugotoviti, da povprečni Slovenec mora zgolj delati in nič porabljati 3,9 meseca, da njegovo stanje na računu pokaže 5000 evrov. V Avstriji je precej boljše. Avstrijci bi cilj 5000 evrov dosegli hitreje, v 1,8 meseca. Nato lahko začnejo tudi jesti in piti. Celo Nemci morajo delati dlje kot Avstrijci, in sicer dva meseca. Da se pokaže 5000 evrov na bančnem računu prebivalke ali prebivalca Hrvaške, Srbije, Makedonije ali Bosne in Hercegovine, pa traja še precej dlje. Povprečno bi Hrvati lačni in žejni garali 5,3 meseca, Srbi 8,9 meseca, Bosanci 10,1 meseca in Makedonci celih 10,9 meseca. Skoraj eno celo leto. Ampak seveda ne gre tako preprosto. Da lahko delaš in zaslužiš, potrebuješ hrano, pijačo in oblačila. Dobro je, če imaš tudi streho nad glavo. Vse to stane in zažira proračun. Tako se čas dela samo povečuje.

Da vidijo magično številko 5000 evrov, morajo torej Srbi, Bosanci in Makedonci delati več let.

Šele takrat lahko zaprosijo za študentski vizum za bivanje in študij v Sloveniji.

Novi zakon o tujcih predvideva, da morajo prosilci za vizum, torej bodoči ali trenutni študenti, vnaprej izkazati dovolj finančnih sredstev za čas, za katerega prosijo za dovoljenje za bivanje. Običajno je to eno leto. Kar nanese približno 5000 evrov. Ne zadošča, če je omenjeni znesek viden na računu staršev, ampak mora biti na računu prosilca - študenta samega. V večini primerov gre za osebe med 18. in 27. letom. Osebe, ki podobno kot slovenski študenti nimajo rednih služb. Od kod naj torej imajo na svojem računu 5000 evrov?{infobox-quote_full}166882{/infobox-quote_full}

Imeti 5000 evrov na računu je tudi sicer bolj naključje, ki ne velja za večino ljudi. Ne velja tudi za večino staršev teh študentov, ki si želijo začeti ali nadaljevati študij v Sloveniji. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da svojim otrokom skozi čas bivanja ne morejo sproti zagotavljati denarja, ki ga potrebujejo.

Tudi ko sem pred leti sama začela študirati, sem ob vlogi za bivanje morala priložiti dokazilo, da imam zagotovljena minimalna sredstva za preživljanje. Čeprav se točnega zneska ne spomnim več, vem, da je bilo okoli 400 evrov mesečno. Za eno leto bi to naneslo približno toliko, kot se zahteva tudi zdaj - okvirno 5000 evrov. Na svojem računu nisem imela toliko denarja. Preden sem začela študirati, nisem imela niti toliko, da bi izkazala kritje za en sam mesec. Zato sta starša pripravila izjavo, v kateri sta zapisala, da bosta poskrbela za vse stroške, ki bodo nastali. Morala sta priložiti dokazilo o zaposlitvi, ne pa tudi bančnega izpiska. Še dobro, saj bi sicer ostala brez dovoljenja za bivanje in tudi brez možnosti študija v Mariboru.

Ker sem se zavedala finančne situacije doma, sem bila pri stroških pazljiva in mi je nekako uspelo porabiti manj od zneska, ki naj bi bil minimalen za preživljanje. Zavedam se tudi, da je pomagalo dejstvo, da sem študirala v Mariboru in ne v Ljubljani, kjer bi bili stroški višji. Vedno, ko so študijske obveznosti to dopuščale, sem opravljala študentska dela in tako dodatno razbremenila starše. Vedela sem namreč, da mi s svojima plačama nikakor ne bi mogla zagotoviti 400 evrov mesečno. Ne nazadnje, delala sta v ruralnem delu Makedonije, kjer je danes povprečna plača okoli 400 evrov. Takrat je bila precej nižja. Na račun študijskega uspeha sem že v začetku drugega letnika začela dobivati kadrovsko štipendijo iz gospodarstva. Štipendija, ki je bila višja kot seštevek plač obeh staršev, mi je zelo pomagala pri študiju. Štipendijo sem prejemala vsak mesec sproti. To pomeni, da čeprav sem dobivala več kot minimalna sredstva za preživljanje, na bančnem računu na začetku študijskega leta, ko sem morala oddajati vlogo za bivanje, nikoli nisem imela 5000 evrov. V današnjem času z novim zakonom bi to pomenilo, da bi bila moja vloga za študijski vizum preprosto zavrnjena.

V situaciji, podobni moji, je bilo, je in bo še veliko mladih ljudi, ki so se odločili zaradi takšnega ali drugačnega razloga zapustiti rojstni kraj v iskanju znanja in priložnosti v Sloveniji. Po navadi so to mladi, ki so zelo ambiciozni, delavni in vztrajni. In čeprav si mogoče ne želimo priznati, je vsaj večini jasno, da je Slovenija zanimiva predvsem za študente iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Pa še to za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi živeli in študirali v evropskih državah z višjim standardom in posledično višjimi stroški. Torej gre za mlade, ki živijo v okolju, kjer je pri 18 letih skoraj nemogoče imeti 5000 evrov na računu. Slovenske univerze za študente, ki bi teoretično lahko bili boljše finančno preskrbljeni, običajno niso zanimive. Razen na kakšni izmenjavi se ne spomnim, da bi na naši fakulteti za elektrotehniko imeli študentke ali študente iz Finske, Nemčije ali Danske, ki bi prišli študirat v Slovenijo zaradi odličnih študijskih programov.

Druga zadeva, ki si jo je treba priznati, je ta, da nam v Sloveniji primanjkujejo dovolj visoko izobraženega kadra za potrebe na trgu dela. Poleg tega veliko naših najbolj talentiranih mladih in najboljših strokovnjakov odide v tujino, kjer lahko dobijo višjo plačo za enako opravljeno delo. Imamo veliko sektorjev, kjer mladi, ki so v času študija ali takoj zatem prišli v Slovenijo, pomagajo reševati nevzdržno pomanjkanje kadrov. Tako je v zdravstvu in tako je tudi na področju, v katerem sama delujem - v IKT-sektorju. Spremenjeni zakon za tujce bo bistveno otežil položaj teh mladih, ki bodo preprosto preskočili Slovenijo in si ustvarili prihodnost v tujcem bolj prijaznih državah. Te države bodo tako prišle do najboljših ter najbolj motiviranih talentov in kadrov, medtem ko bomo v Sloveniji na veliko govorili in nič naredili na področju internacionalizacije.

Za Slovenijo in slovensko družbo ter slovenske prebivalce je bistveno boljše, če mladi ljudje pridejo v Slovenijo v času študija, ko se naučijo jezika, ko dobra spoznajo kulturo in se lažje vklopijo v družbo. Ravno stvari, ki se običajno očitajo tujcem. Zato me vedno znova preseneti dvoličen odnos nekaterih ljudi, še posebno oblasti, do tujcev. Istočasno ko oblast sprejema zakone, ki onemogočajo priseljevanje tujih talentov v Sloveniji, navdušeno aplavdira baletni predstavi, ki jo je za otvoritev slovenskega predsedovanja Svetu EU režiral v tujini rojeni umetnik, ki se je kasneje preselil in ustvarja v Sloveniji. Ista oblast nima prav nič proti poreklu uspešnih športnikov, ki so prišli iz tujine ali so potomci tujcev, ki odlično zastopajo našo državo in pobirajo odličja na največjih svetovnih tekmovanjih. Veliko od njih takrat, ko so prišli v Slovenijo, na bančnem računu ni "izkazovalo zadostnih sredstev za preživljanje". Enako kot avtorica kolumne, ki je po naključju prva slovenska predstavnica v mednarodni organizaciji Global Young Academy, ki daje glas in veljavo mladim znanstvenikom in znanstvenicam z vsega sveta.