Naj začnem s priznanjem. Nisem ne izvrsten poznavalec šolskih sistemov in ne izobraževalni strokovnjak, oborožen s pedagoško doktrino in verodostojno statistiko. Zapisujem opažanja in razmišljanja, ki so se mi utrnila kot očetu dveh šolajočih se otrok, uporabnikov izobraževalnih storitev. Tudi si ne domišljam, da so moje refleksije merodajne ali avtoritativne preprosto zato, ker so moje. Zato skušam biti pri njihovem posploševanju kar se da previden. Kar popisujem, niso moje osebne izkušnje, temveč posplošen vtis oziroma izkušnja približno ducata staršev otrok različnih starosti z različnih (pretežno mestnih, ne pa izključno) šol.
Če že ni reprezentativen, je pa dovolj poveden. Moja kritika delovanja šolskega sistema v času epidemije covida-19 tudi ni politično motivirana – disfunkcionalnost, ki jo je epidemija razkrila in jo na tem mestu neusmiljeno bičam, je posledica dezorganiziranosti, nesposobnosti, zmotne presoje in napačnih prioritet šolskih oblasti in ne morda vsiljevanja kake šoli sovražne ideološke platforme. Navsezadnje je šolski resor v rokah SMC, vsaj navzven najbolj ideološko brezbarvne izmed koalicijskih strank.

Izvedba (pohabljenega) predmetnika in učnega načrta

Situacija je dvojno krivična. Najprej seveda do učencev, ki so zaradi objektivnih okoliščin (učiteljeve manjše motiviranosti ali pomanjkljivega znanja, posebnih potreb, učnih primanjkljajev, učno nestimulativnega domačega okolja ipd.) deležni precej manj kakovostnega pouka kot večina vrstnikov. Celi razredi so, bržkone tudi cele šole, kjer niso učitelji v dveh mesecih izvedli ene same ure spletnega pouka v živo. Šolanje na daljavo tam bolj spominja na predelovanje snovi v primeru, ko bolezen otroka prikuje na posteljo – le da jim zdaj informacij o tem, kaj vse so v šoli zamudili, katere strani v učbeniku naj predelajo in s katerimi nalogami v delovnem zvezku naj usvojeno znanje preverijo in utrdijo, da bi zamujeno nadoknadili, ni treba iskati pri sošolcih, ker jim jih v obliki navodil in prijaznih spodbud pošiljajo kar učitelji/-ce. Osredotočanje na formalno izvedbo (pohabljenega) predmetnika in učnega načrta, kjer štejejo odkljukane rubrike, medtem ko je učinek poučevanja in učenja postranskega pomena, pa je v izrazito neenak položaj postavilo tudi učitelje. Eni vlagajo v pripravo gradiv in komunikacijo z učenci minimum časa in energije, drugim se je količina dela podvojila ali potrojila; medtem ko se eni ženejo do roba izčrpanosti, delajo drugi na spodnjem robu možganske aktivnosti; velika večina učiteljev in učiteljic pa najbrž lebdi nekje vmes. In ker je tako, dobivajo zdaj otroci to in toliko, kar in kolikor jim njihovi/e učitelji/ce po tej poti znajo in hočejo ponuditi - eni razmeroma veliko, drugi precej manj in tretji skoraj nič. Srečne otroke na domu poučujejo starši, nesrečni so se morali znajti sami. Kdor se ni, si je sam kriv. Lukenj v njegovem poznavanju in razumevanju predpisane snovi ne bo zabeležila nobena uradna statistika. Še kot postranske škode koronakrize ne.

Šole in učitelji/-ce prepuščeni lastni iznajdljivosti

Tudi v sodelovanju med "praktiki" in "teoretiki" je škripalo od samega začetka. Priporočila, ki so nastala v skupini strokovnjakov z različnih področjih pod vodstvom zavoda za šolstvo (in kjer naj bi bili praktiki v manjšini), so ravnatelji hitro zavrnili kot neživljenjska; učiteljem naj bi namreč nalagala "nepredstavljivo veliko dodatnega dela". Predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan je zato šole pozval, naj jih ignorirajo in nadaljujejo po sistemu, ki so ga vzpostavile in deluje. (Javnosti je ostal pomenljivo dolžan odgovor na vprašanje, za koga točno.) Več deset strani dolga priporočila NIJZ ob ponovnem odprtju vrtcev in šol, ki so eno od zgroženih mam spomnila na zaporniški režim, so povzročila podoben kratki stik. Dokler jih ni vodja posvetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje dr. Bojana Beović po glasnih protestih šolnikov, da jih je nemogoče izvajati, de facto razveljavila z besedami, naj jih tam, kjer so v nasprotju z zdravo pametjo, pač uskladijo z njo. Drugače rečeno, ignorirajo.
Ministrstvo za izobraževanje je vse svoje (očitno itak skromne) sile vpelo v razmajan maturantski voz in se zato z izvedbo pouka v spletnem okolju ni kaj prida ukvarjalo. Šole in učitelji/-ce je prepustilo lastni iznajdljivosti in jim namesto prepotrebne strokovne pomoči in podpore izmenično pošiljalo en teden nesmiselne birokratske okrožnice in naslednji vsebinsko prazna bodrilna sporočila. Posledica sta bila najprej vsesplošen kaos in nato množična improvizacija. Ta je bila prve tedne v čez noč na glavo obrnjenem svetu sprejemljiva, zdaj pa že dolgo ni več. V luči napovedi, da več kot pol šolske populacije v treh mesecih in pol ne bo deležno sploh ničesar drugega kakor improviziranega in hudo osiromašenega šolanja na daljavo (ki je v resnici za srečneže šolanje na domu, za nesrečnike pa pomilovanja vreden nadomestek pravega šolanja), pa že meji na kriminalno nemarnost in malomarnost vseh, ki jim je zaupana skrb za delovanje izobraževalnega sistema.

Minimalna enosmerna komunikacija kot nova normalnost

Šolske oblasti so, skratka, na eni strani hudo podcenile dolgoživost epidemije (prvo sporočilo staršem o zaprtju šol z dne 12. marca je vsebovalo oceno, da bodo šole zaprte dva tedna!) in negativne posledice zaprtja šol, hkrati pa močno precenile kakovost pouka na daljavo. Ker niso hotele tvegati spora s šolami in močnim učiteljskim sindikatom, so se odločile, da v to osje gnezdo ne drezajo, in so odločitve o organizaciji in izvedbi pouka na daljavo raje prepustile vodstvom šol in učiteljem/-icam. Kratko so v tem simbolnem merjenju moči nazadnje potegnili šolarji in šolarke.
Ker je padlo breme poučevanja na starše, ki ga niso zmogli, čemur so se ti kmalu uprli, je izobraževalni sistem hitro preklopil na stand by. Po dveh tednih trepljanja po ramenih, kako imenitno da vse deluje, smo dočakali prilagoditev urnikov z utemeljitvijo, da je sicer po ocenah staršev "delo dobro zastavljeno, a da učenci ne zmorejo takšnega obsega"?! Prilagojen ali, bolje rečeno, dodobra oklesten urnik naj bi razbremenil učence. In, nadvse priročno, utišal proteste staršev, ki so skupaj z njimi ječali pod težo šolskih obveznosti. V tem je bil ukrep razmeroma uspešen, a za kakšno ceno? Šolske obveznosti so se s tem skrčile na skrajni minimum. Ko se je namreč končno tudi odločevalcem posvetilo, da iz nič ni nič in da bo ob skromnem pedagoškem vložku v poučevanje na daljavo skromen tudi njegov iztržek, so preprosto znižali pričakovanja in ustrezno okrepili spodbude. Če se učenci na domu že ne morejo učinkovito učiti, ker se nismo dovolj potrudili, da bi jih učinkovito poučevali, naj se vsaj dobro počutijo ob misli, da se učijo. Pa da ne bo nesporazuma, seveda je prav, da se učence spodbuja k delu in hvali za vse, kar naredijo. A če je vse, kar naredijo, za namene ohranjanja motivacije za šolsko delo že tudi dovolj dobro, bodo ti vložen trud kmalu prilagodili zmanjšanim pričakovanjem. V to past se niso ujeli le učenci, temveč tudi učitelji. Ko so po e-pošti poslana navodila za "samostojno" delo učencev enkrat obveljala za sprejemljiv didaktični pristop, je ta minimalna enosmerna komunikacija kmalu postala nova normalnost, vse, kar jo je presegalo, pa stvar učiteljevih individualnih ambicij in dobre volje. Ki jih je marsikje, kot se je izkazalo, žal kronično primanjkovalo.
Sta pa bila zato v času pandemije endemična cinizem in aroganca šolskih oblasti. Nekaj sledi sta kljub pomirljivemu tonu pustila tudi v ministričinem nagovoru zaposlenim v šolah in vrtcih pred njihovim ponovnim odprtjem, kjer ta "brez kančka dvoma in z dvignjeno glavo" – sam pogrešam še "bolj tako na pamet" – ugotavlja, da "so bili pri vpeljavi izobraževanja na daljavo uspešni". (Po katerih merilih le, bi me zanimalo?) Dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, je skrbno vzdrževano utvaro normalnosti uslužno podgradil s kvaziznanstvenimi temelji: otroci so baje do 16. marca predelali 66 odstotkov snovi, do 18. maja na domu 21 odstotkov, po vrnitvi v učilnice je bodo pa še preostalih 13 odstotkov?! Brez zamere, a osebno se mi zdi veliko bolj verodostojna ocena učiteljice, ki je v Tedniku kolektivno izkušnjo šolanja na daljavo povzela z naslednjim paradoksom: "Snov bo predelana, učni cilji bodo doseženi, ali se bodo učenci kaj naučili, pa ne moremo vedeti." In tudi bolje, da ne vemo.

Izvlecite glave iz peska

Najmanj, kar smemo od politikov in šolskih uradnikov v trenutku predaha zahtevati, je, da izvlečejo glave iz peska in se čim prej lotijo celovitega premisleka o prednostih in slabostih najprej vsesplošnega zaprtja vrtcev in šol in zdaj njihovega zgolj delnega odprtja. Kar nekaj indicev je namreč, da so koristi od zaprtja vrtcev in šol za javno zdravje prej namišljene kot resnične. Oziroma da jih vsaj močno precenjujemo. Ker je v večini držav zaprtje šol sovpadlo z drugimi elementi vsesplošne ohromitve življenja, lahko o prispevku tega konkretnega ukrepa k zajezitvi epidemije le ugibamo. Avtorji članka, ki je bil nedavno objavljen v ugledni medicinski reviji The Lancet, špekulirajo, da je bil bržkone skromen, in ga na podlagi epidemioloških modelov ocenjujejo med 2 in 4 odstotki preprečenih smrti zaradi covida-19. Če imajo prav, je šlo pri dvomesečnem popolnem in dodatnem enoinpolmesečnem delnem zaprtju za izrazito nesorazmeren ukrep, ki je prinesel v najboljšem primeru neopredeljive zdravstvene koristi in v najslabšem neznatne, istočasno pa za seboj pustil družbeno, gospodarsko, kulturno in psihološko pogorišče, ki ga bomo sanirali še mesece in leta. V luči tovrstnih pomislekov je nerazumljivo tudi mencanje z vrnitvijo v šolo, ki smo mu trenutno priča (na Danskem so šole ponovno odprli že 15. aprila, na Norveškem dva tedna kasneje, na Švedskem jih v času epidemije sploh niso zaprli). Z vztrajanjem pri šolanju na daljavo se namreč potencira vrsta negativnih učinkov, od izgube prihodkov za starše, ki so prisiljeni ostati doma, večjega zdravstvenega tveganja za starejše, kjer so skrb za doma šolajoče otroke nase prevzeli dedki in babice, do psihološke škode zaradi socialne distance in prikrajšanja za dovolj kakovosten izobraževalni proces. A ta škoda ostaja v izračunih strokovnjakov in politikov enako nevidna kot prej.
Nič od tega seveda ne pomeni, da bi morali na vrat na nos in ne da bi se ozirali na zdravstvena tveganja odpreti šole za vse šolajoče otroke. Nam pa v danih razmerah nalaga dve vrsti dolžnosti. Najprej, da resneje kot doslej razmislimo o z vidika (enake) pravice (vseh) otrok do izobraževanja manj bolečih alternativah vsesplošnemu zaprtju šol in vrtcev. In drugič, da si priznamo, da bo nadaljnje onemogočanje fizičnega pouka več kot polovici šolske populacije upravičljivo le, če se bo za vse, ki so jih šolske oblasti brez krivde obsodile na šolanje na daljavo brez možnosti pomilostitve, kakovost izobraževalnega procesa bistveno izboljšala. V nasprotnem smo to generacijo preprosto žrtvovali na oltarju javnega zdravja in si po pilatovsko umili roke. Aja, pa dobrodošli nazaj v šole!