(POGLED) Spomenik neznanemu zdravstvenemu delavcu

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

V družbi prisotna nasprotja, strahovi, predsodki, patologije in sovraštva v zaostrenih družbenih razmerah poudarjena zažarijo v spektru barvitih tonov. Ko se skupnost znajde v globoki družbeni krizi, hrepeni po objektih in subjektih, ki jih lahko najprej simbolno, nato pa tudi v realnosti porine na sramotilni oder ali kar žrtvenik, da lahko skoznje usmerja, filtrira in kanalizira lastno bivanjsko grožnjo in kolektivno frustracijo. Opisan pojav lahko v zadnjih mesecih malodane vsakodnevno zaznavamo na številnih ravneh javnosti, od lokalne do nacionalne. Eden zadnjih primerov tovrstne javne psihoze se je bogato napletel okrog namere Mestne občine Maribor po postavitvi spomenika današnji javnosti skoraj povsem nepoznanemu javnemu funkcionarju in literatu iz sredine 20. stoletja Stanku Majcnu.

Da splošna javnost v času hudega družbenega zastoja, ki ga je povzročilo leto in pol pandemije, živo razpravlja o kolaborantski ali pač ne preteklosti naključnega posameznika, katerega biografija je znana in ne skriva njegovega prispevka v mozaik predvojnih in medvojnih etabliranih političnih struktur, priča predvsem o izgubi kolektivne identitete na prelomu imaginarija, ki ga med drugim občutimo kot poplavo govoric (lažnih novic) in nezaupanje v ustaljene avtoritete. Kajti osebnosti, kakršna je bil Stanko Majcen, je bilo v času zadnjega zloma predstavnega sveta med drugo svetovno vojno in po njej zelo veliko. Golo dejstvo, da jih je dogajanje, veliko širše od njih samih, v določenem zgodovinskem trenutku sunkovito potegnilo vase in jih izžete in onečaščene izpljunilo na samotno obrežje družbe, kjer so lahko zgolj ugotovili, da huda družbena zaostritev (vojna) ni čas nevtralnih, kaj šele varnih pozicij, danes ne more biti relevanten razlog, da bi jim skupnost, soočena s povsem drugačnimi eksistencialnimi vprašanji, postavljala poimenske spomenike. Še zlasti ne v primeru, ko je govora o posamezniku, ki zaradi svojih osebnih okoliščin v času vojne dodatno prispeva k družbenim delitvam in še kar naprej rastoči politični polarizaciji. Brez posebne naklonjenosti znanemu reklu, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem, je na mestu ugotovitev, da so danes pojmi in pojavi, ki so parali družbo pred več kot osemdesetimi leti (fašizem, nacizem, komunizem), zgolj slepi naboji, ki močno pokajo in se kadijo, vendar so vsebinsko popolnoma prazni sredi puščave atomiziranih in pootročenih članov potrošniških družb.

Mateja Ratej, zgodovinarka
Igor Napast

To seveda ne pomeni, da smemo obupati nad današnjo težko ranjeno, nesolidarno skupnostjo vase zagledanih posameznikov. Prav tako je nesporno, da so kolektivu kot infuzija izčrpanemu potrebni spomeniki, katerih bistvena družbena funkcija zadeva zagotavljanje skupnostne kohezivnosti in občutka družbene povezanosti. Kadar spomeniki gladko in tekoče opravljajo svojo vlogo, nastopajo v vlogi idejnega kompasa skupnosti, zlasti ko se majejo njeni povezovalni temelji. Kadar spomeniki prispevajo k razkrajanju družbenega tkiva, svoje vloge ne opravljajo.

Današnjo družbo v ozadju prelamlja prehod v digitalnost, v ospredju pa globalni odziv na epidemijo covida-19. Na ravni javnega diskurza je epidemija potegnila na dan brezmejne količine nizkih strasti, ki ne razlikujejo več niti med socialnimi sloji niti med stopnjo izobraženosti. Vendar je epidemija naplavila tudi gejzirje človečnosti, ki se nenehno in daleč od oči javnosti oplajajo vsakokrat, ko požrtvovalni človek dvigne šibkega in mu pomaga opraviti osnovne potrebe, mu menja prepoteno oblačilo ali odnese izločke in iztrebke, ki jih je omaganemu naplavila noč. Javni zdravstveni delavci so od marca 2020 do danes osrednji glasniki humanizma, brez upoštevanja in posnemanja njihove drže si ni več mogoče predstavljati nadaljnjega razvoja skupnosti enakosti, ki ščiti šibkega. Če ne želimo, da nam čas po koncu epidemije izcedi družbo, v kateri bo močnejši, bogatejši in lepši ugonobil drugačnega, neprilagojenega ali stigmatiziranega – in v podobni enačbi se je znašel tudi Stanko Majcen –, je smiseln predlog mariborski občini, naj bo naslednji spomenik, ki ga namerava financirati iz javnih sredstev, namenjen neznanemu zdravstvenemu delavcu kot pomnik velikega družbenega preloma na poti v tretjo dekado 21. stoletja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.