Uroš Gramc
Recite, da sem sentimentalen, ampak Ilki Štuhec in Glorii Kotnik ne moreš, da jima uspeha ne bi iz srca privoščil. Toliko let trdega dela, predanosti, potrpežljivosti in na drugi strani udarcev, poškodb, solza, nezaupanja, bolečin zapostavljenosti, spregledanosti, toda na koncu le veselje, nasmeh, tudi solze, vendar sreče. Dekleti imata sicer povsem drugačno zgodbo, kot ima vsak človek svojo, ampak tudi marsikatero skupno točko. Vrstnici, obe v zgodnjih tridesetih, za dekleta v zimskih športih v že kar zrelih letih, v začetku nove zimske sezone blestita, navdušujeta in navdihujeta. Mariborska smukačica spet, velenjska deskarka končno.
Štuhčeva se je ob koncu tedna po skoraj štirih letih vrnila med najboljše, v St. Moritzu - kjer je doživela enega od vrhuncev kariere, ko je leta 2017 postala svetovna prvakinja – je zaostala zgolj za izjemno, za merila navadnega smrtnika kar malce trčeno Sofio Goggio (Italijanka si je dan pred tekmo zlomila roko in se po operaciji pojavila na startu). No, saj tudi Štajerka ni povsem pri pravi, če smo iskreni. Na olimpijskih igrah v Sočiju je startala manj kot mesec dni po operaciji kolena, kar bi lahko prav tako označili kot zločin nad lastnim telesom, po drugi strani pa kot simbol neomajane volje in predanosti vrhunskemu športu.
Brez česar zagotovo ne bi bilo vstopa med svetovno elito in ne prvega povratka. Kot ne prvega, drugega, tretjega ... Poškodbe in operacije (kolen) smo pri Mariborčanki že davno nehali šteti. Že ob najinem prvem pogovoru pred skoraj desetletjem je bila pri štirih, pa se je takrat šele prebijala v špico. Vsaka naslednja jo je malce zavrla, toda nobena je ni mogla ustaviti in tako so prišla odličja, zmage, globusa. A pri Ilki je očitno cela kariera na tehtnici, ki se nagiba z ene na drugo stran in nazaj. V zadnjih letih je bila na tisti temni strani, ko so jo težave s poškodbami, opremo in še čim odpeljale tako daleč vstran, da je razmišljala o slovesu od belega cirkusa.
Celo napovedala ga je že, a se je še zadosti zgodaj ugriznila v jezik, da ni ušlo v tisk. In ko smo pričakovali, da se bo to naposled zgodilo, je presenetila, malodane šokirala z drastičnimi spremembami, novim trenerjem in opremljevalcem, predvsem pa s svežo, kozmično energijo. Sprememba je bila vidna iz letala, še njena mama in trenerka je sprva ni prepoznala. "Hm, je to Ilka? Ja, je, ona edina vozi na teh smučeh," je Darja Črnko opisovala trenutke, ko jo je prvič zagledala na novih smučeh. Pred (sijajnim) startom v dvanajsto sezono svetovnega pokala svoje hčerke, štiri vmes je zaradi zdravja izpustila, je vzneseno dejala: "To je nova Ilka."
Kar dekletom (v športu) občasno nadenemo kot hiba, da jih vodijo čustva in intuicija, ne razum, se zna zasukati v pozitivno smer
Kako daleč bo šla od tod, kako visoko, je nehvaležno napovedati, je pa dejstvo, da je znova tam, kjer si je želela - med najboljšimi na svetu. Kot je tudi Gloria Kotnik, ki je prav tako preživela pekel, preden je dosegla nebesa. Niti predstavljali si nismo, kaj vse se je skrivalo za solzami, tako sreče kot žalosti, dokler ni na Kitajskem spisala pravljice in so njene besede dobile primerno mesto. V Celju živeče Velenjčanke kolena prav že lep čas ne ubogajo, desko je že sama želela obesiti na steno, še preden so jo hoteli tja pribiti funkcionarji smučarske zveze, za katere je bila prej strošek kot kaj vrednega, plemenitega. In ko se je odločila za materinstvo, ji niti najbližji niso verjeli, da se bo vrnila v vrhunski šport. Zakaj pa bi se, če je že prej ni bilo v družbi, ki je posnemala smetano, je bilo logično izhodišče?
A kar dekletom (v športu) občasno nadenemo kot hiba, da jih vodijo čustva in intuicija, ne razum, se zna zasukati v pozitivno smer. Naša edina deskarka alpskega sloga je sledila notranjemu glasu in se še enkrat zapodila med količke. Četudi se je morala odtrgati od malčka in četudi je na olimpijske igre prispela skozi stranska vrata, je tam eksplodirala. No, morda je prav zato. Od Pekinga niti Gloria ni več stara Gloria. Žlahten olimpijski sijaj je podrl pregrade, preko katerih v preteklosti ni zmogla in kar ji je preprečevalo, da bi se v katerih od prejšnjih 15 sezon postavila ob bok najboljšim na planetu.
Čeprav pa se je takrat komu zazdelo, da je njeno naštevanje - da gre tudi po stopničke v svetovnem pokalu, zmago, kolajno v seštevku in na svetovnem prvenstvu, torej vse drugo, kar ji še manjka – zgolj floskula, je že v startu nove sezone dokazala, da je mislila resno. Prvi izločilni boji po treh letih, polfinale in v Cortini d'Ampezzo ne le stopničke, ampak celo zmaga, so koraki do nove pravljice. Gloria Kotnik je po slabi četrtini sezone v rumeni majici, ki ima enako veljavo kot Pogačarjeva s kolesarske dirke po Franciji. Bo njena lastnica tudi na Elizejskih poljanah, oziroma na zaključku sezone marca v Berchtesgadnu v Nemčiji, ta čas niti ni pomembno. Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, bo zagotovo pod žarometi in obdarjena s šopki ter še čim.
Kot bo še katera druga slovenska zimska športnica. V sezoni, v kateri bo praktično vsem vrhunec svetovno prvenstvo, slavja spet ne manjka niti pri drugih. Urša Bogataj, Nika Križnar in Ema Klinec uspešno krmarijo floto naših orlic, Ana Bucik skrbi za uspehe v tehničnem delu zdesetkanih alpink, Eva Urevc diha za ovratnik najboljšim smučarskim tekačicam, do nedavnega njena reprezentančna kolegica Anamarija Lampič pa dokazuje, kakšen fenomen je, ko že enako počne v svojem novem športu, biatlonu. O slednji več kdaj kasneje, zdaj le to, da očitno ni več daleč čas, ko bo slovenski vesoljski program v orbito izstrelil ženskega Primoža Rogliča. Zaenkrat ga sicer tako lahko imenujemo zgolj po rezultatih, pod novim predsednikom olimpijskega komiteja pa ga bomo menda lahko tudi po vložkih.
