Ne, otrok v fojbah niso pobijali. To je treba glasno povedati podpredsedniku italijanske vlade Matteu Salviniju, ki je nedeljsko slovesnost ob dnevu spomina na deportacijo Italijanov iz nekdanje Jugoslavije in na povojne poboje v Bazovici pri Trstu izkoristil za novo poglavje v svoji neprekinjeni volilni kampanji, ki traja že leto dni in ki mu je prav v nedeljo v Abrucih, deželi v srednji Italiji, prinesla novo zmago. Salvini je dejal, da so pobiti otroci v fojbah enakovredni pobitim otrokom v Auschwitzu, s čimer je dvakrat potvoril zgodovino. Prvič, ker so bili povojni poboji politična čistka in ne genocid nad Italijani, in drugič, ker so otroci na tem ozemlju res umirali, ampak v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu, kjer so bile življenjske razmere po pisanju zgodovinarjev celo slabše od razmer v nemških koncentracijskih taboriščih.
Trenutek se moram še zaustaviti pri povojnih pobojih. O onih v Sloveniji je bilo veliko napisanega in marsikaj še ni pojasnjeno, vendar pa je dokaj neznano, da so podobni poboji bili tudi v Italiji. O tem je v zadnjih dveh desetletjih novinar Giampaolo Pansa napisal veliko knjig, z imeni in priimki pobitih, večinoma fašistov, pa tudi kolaboracionistov. Vendar vseh teh pobojev nihče ne raziskuje, kajti v Italiji so sprejeli amnestijo. Prvi zadevni ukrep je 22. junija 1946 podpisal takratni pravosodni minister v vladi narodne enotnosti Palmiro Togliatti, sekretar Komunistične partije Italije, baje brez vednosti njegove stranke; zadevala je fašistične in tudi povojne zločine. Kasnejše vlade so sklep spremenile tako, da je amnestija veljala za zločine vse do leta 1948. Odgovora na vprašanje, ali je Togliatti vedel za maščevalne poboje s strani italijanskih partizanov, ni in ga ne bo, dejstvo pa je, da je bilo treba počakati skoraj pol stoletja, preden je začel Pansa o tem javno pisati.
Potvarjanje preteklosti za politične potrebe sedanjosti
