Izginil je občutek varnosti, ki nam ga je navidezno ponujal. V tem sistemu smo bili odvisni od zunanjih dejavnikov, od drugih ljudi. Pri tem virusu pa je tako, da ti nihče ne more zagotoviti varnosti. Zdravila ni, zdravniki lahko pomagamo le lajšati simptome. Človek je tako ostal sam. V izolaciji in v negotovosti čaka, kaj bo. Čutimo se nemočne in zato nas je strah. Vse po vrsti. In ta kolektivni strah nam sploh ne pomaga, da bi bili bolj zdravi. Nasprotno, pelje nas stran od našega bistva, naše notranje moči, naše prave narave. Kajti že dolgo pozabljamo, da smo v bistvu srečni, da se dobro počutimo, da smo spočiti in sproščeni in da pokamo po šivih od zdravja. Da imamo ljubeče odnose in da ljubimo naravo in življenje.
Virus potrebuje gostitelja, da lahko obstaja. Najboljši gostitelj zanj je človek, ki ni zdrav
