Vesna V. Godina
To pišem takoj po končani proslavi dneva OF. Praznika, ki mu je bilo treba v revizionističnem napadu na slovensko polpreteklo zgodovino po osamosvojitvi spremeniti ime. Da bi tisti, ki pridigajo o spravi — ki je sami niso zmožni, ko gre za slovensko partizansko gibanje —, lažje dosegli politične cilje.
Pa ne samo, da sprave niso zmožni. V postsocialističnem obdobju že ves čas ne samo odklanjajo partizansko gibanje, ampak tudi netijo sovraštvo do njega. Zavestno. Zaradi napak, ki so jih partizani — tako kot brez izjeme vsako družbeno gibanje — iz posebnih socialnih, kulturnih in tudi čisto psiholoških razlogov — res zagrešili.
Ta drža je bila vidna tudi na tokratni državni proslavi dneva OF oziroma dneva upora proti okupatorju. Posamezniki desnega političnega prepričanja med publiko ob koncu proslave namreč niso ploskali. In tudi ne gledali na oder. Toliko o njihovi praksi sprave. Ki je imajo sicer polna usta. A ki v dejanskem življenju umanjka.
Enostranska sprava
Tisto, za kar se slovenska desnica zavzema, namreč ni resnična sprava. Ampak nekaj, kar sama imenujem enostranska sprava: kolaborantom je treba odpustiti kolaboracijo, treba jih je izenačiti s partizani oziroma z vsemi tistimi, ki so se borili in umirali za svobodo.
To se je na številnih ravneh in v številnih oblikah v postsocialistični Sloveniji žal tudi dogajalo. Postavili smo celo spomenik državnega značaja, ki manifestira tega duha in to politično orientacijo. Tisti, ki bi jih lahko poimenovali "partizanska stran" — in ki bi jih zagreti predstavniki desnice še vedno najraje poimenovali "banditi", kot je partizanom rekel tudi okupator —, so torej svoj del sprave opravili bistveno bolj uspešno kot desni iniciatorji in zagovorniki sprave.
Postsocialistična revizija socialistične zgodovine ima povsem jasno politično dimenzijo in politične cilje. Kako ta podvig deluje v vsakdanjem življenju, lahko po novem dnevno opazujemo na Televiziji Slovenija
Prvi korak desnice
Če spomnim samo na en primer: ko govorimo o spravi, namreč redno pozabljamo, da druga, kolaborantska stran — skupaj s katoliško cerkvijo, ki je v 2. svetovni vojni strumno podpirala okupatorja —, ni postavila spomenika, s katerim bi počastila partizane in partizansko gibanje. Kar bi bil prvi korak k spravi tudi z druge, očitno bolj zagrizene, zadrte in sovražne strani.
Sprava ni mogoča, če pri njej ne sodelujeta obe strani. In tudi na letošnji proslavi je bilo jasno vidno, katera stran spravo v praksi bojkotira. Niti skromnega aplavza ni bila zmožna. Kaj šele vsebinske in manifestativne sprave. Kar jasno dokazuje, kako slovenska desnica spravo razume: namreč kot sredstvo za doseganje svoje lastne politične moči. In oblasti.
Politično vprašanje
Ko gre za tovrstne prakse, Slovenija ni unikum med postsocialističnimi državami. Antropologi postsocializma — posebej zahodni — so že kmalu po padcu berlinskega zidu zaznavali številne prakse redefiniranja socialistične preteklosti in pomembnih socialističnih vrednot. Antropologi postsocializma so tudi raziskali, zakaj se ta strast do revizije zgodovine v postsocializmu pojavlja ne kot izjema, ampak kot pravilo. Kaj pomeni. In kaj hoče doseči.
Ker se na tem mestu ne morem podrobneje ukvarjati s tem vprašanjem, naj samo povzamem temeljne ugotovitve.
Prvič: strast do revidiranja zgodovine je treba razumeti ne kot strokovno ali celo znanstveno, ampak predvsem kot politično vprašanje.
Drugič: treba se je zavedati, da brez revizije socialistične zgodovine, brez opredelitve socializma kot najpomembnejšega sovražnika ne samo novih postsocialističnih elit, ampak že kar sovražnika Demokracije in Svobode kot vrhovnih vrednot, ne bi bilo mogoče prikazovati nove postsocialistične elite (praviloma prej desno kot levo orientirane) kot Rešitelja in/ali Osvoboditelja in/ali garanta Samostojnosti in Suverenosti. Torej kot nekaj novega, kar vzbuja upanje. In kar daje politično podporo.
Tretjič: ljudje, posebej še Slovenci, hočejo nove politične obraze. In to zato, ker jim samo ti lahko vzbudijo upanje, da bo nova oseba v politični sferi končno spet zmožna ustvariti bolj pravično in bolj egalitarno družbo. Kar je tisto, kar Slovenci in Slovenke hočejo v svojem resničnem, vsakdanjem, praktičnem življenju in delovanju.
In četrtič: postsocialistična revizija socialistične zgodovine ima povsem jasno politično dimenzijo in politične cilje. Ključni med temi cilji pa je ta, da nova, revidirana novejša zgodovina postsocialističnih družb in držav kot pozitivno kaže desno politično opcijo, kot negativno pa levo politično opcijo. Kako ta podvig deluje v vsakdanjem življenju, lahko po novem dnevno opazujemo na Televiziji Slovenija.
Toliko o politični spravi, kot si jo predstavlja slovenska desnica. Toliko o njeni pripravljenosti na njo. Toliko o njeni pripravljenosti počastiti slovensko partizansko gibanje. Dokler bo tako, sprave ne bo. Ne bo pa je zaradi tistih, ki o njej najbolj govorijo.
Predsednica, kot še šika
Zato je bilo nadvse osvežujoče gledati letošnjo proslavo dneva OF. Ne samo zato, ker je zlomila desno politično in ideološko enoumje nove TVS (kar je poskušala takoj uravnotežiti oddaja, ki je proslavi sledila). Ampak tudi zato, ker je znova izpostavila nekatera ključna zgodovinska dejstva. In ker je omogočila, da smo se kot narod poklonili Karlu Destovniku Kajuhu, kar je prejšnja, janšistična politična oblast, tako rekoč prepovedala.
Čeprav sem doslej napisala že kar nekaj kritičnih o Urški Klakočar Zupančič, jo moram tokrat pohvaliti. Končno predsednica DZ, kot se šika
Samo še zaključna pripomba: čeprav sem doslej napisala že kar nekaj kritičnih o predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič, jo moram tokrat pohvaliti. Res pohvaliti. Obleka, obnašanje, nastop, vsebina govora, izvedba, mimika, poudarki, pavze, strah vzbujajoči rdeči čeveljci ... — vse je bilo odlično. Res odlično. Končno predsednica Državnega zbora, kot se šika.
Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
