(POGLED) Kolumna Pavla Gantarja: Pri Golobu mislijo, da bodo še enkrat zmagali z mobilizacijo proti Janši. To je napaka

Stanje stvari na slovenskem političnem prizorišču je takšno, kakršno je vedno bilo leto dni pred volitvami – torej kaotično. Vladna koalicija je pod vedno večjim pritiskom volivcev in javnega mnenja. Eni ji očitajo razkorak med obljubami in dejanji, drugi, da s svojimi projekti, politikami in zakonskimi predlogi razdvaja javnost in ustvarja nove in nove konflikte, nasprotniki celo, da »uničuje državo«, vsekakor pa si spodbija lastno legitimnost in polni neopredeljeno volilno telo. Kakorkoli že, osvoboditev iz objema avtoritarne in iliberalne Janševe vlade, s katero je nova vlada pod Golobovo taktirko začarala volivce, je že davno izginila. Naklonjenost volilnega telesa se vztrajno premika v korist desnega pola slovenske politične krajine, »odčaranost« Golobove vlade se spreminja v razočaranje.

Daleč je že leto 2022 

Ampak kljub vsemu, kot je bilo zaznati na nedavnem srečanju Gibanja Svoboda, med njenimi veljaki še vedno kroži prepričanje, da bo na prihodnjih volitvah mogoče zmagati, mogoče s kakšnim procentom manj, pa vendarle na enak način kot leta 2022, to je z mobilizacijo proti grozeči nevarnosti zdrsa v avtoritarno in iliberalno vladavino, ki jo uteleša Janševa SDS s svojimi sateliti. Moram posvariti pred takšnim sklepanjem. Antijanšizem utegne biti tudi na prihodnjih volitvah močan vzgib za glasove leve sredine, vendar premalo, da bi tudi dobili volitve. Na volitvah leta 2022 je bil Janša na oblasti in šlo je za zamenjavo osovražene vlade, obsežna mobilizacija, ki se je izrazila tudi na udeležbi na volitvah, je bila možna v upanju na spremembe, tokrat je drugače. SDS skupaj z Janšo je že tri leta v opoziciji in aktualni problemi sedanjosti postopoma prekrivajo neposredno izkušnjo Janševe oblasti. Marsikateri glas za levo sredino, ki se je preselil med neopredeljene, se ne bo več vrnil.

V javnosti se občasno pojavljajo tudi glasovi, da je Janša premočan, da bi lahko zmagal, da je na premisah radikalno desne populistične in suverenistične politike á la Orban tako močno hegemoniziral desni politični prostor, da se od njega utegnejo odvrniti tudi tisti, ki se želijo otresti levosredinske vlade. Res sicer je, da v politični krajini, ki jo hegemonizira Janša, »trava ne raste«, ampak to ni njegov problem. Preprečiti mora, da sedanja levosredinska koalicija ne dobi poslanca ali poslanke več v DZ, in če se to zgodi, verjemite, uspelo mu bo sestaviti vlado preko namišljene ločnice med »levico in desnico« v slovenski politični krajini. To se je ob padcu Šarčeve vlade že zgodilo in zakaj se ne bi še enkrat? Pravzaprav se mu tudi ni treba preveč ukvarjati z ustanavljanjem novih strank na desnici, večina je »mrtvorojenih«, razen Logarjeve, ki utegne vstopiti v parlament. In če vstopi v DZ, pripelje najmanj štiri poslance, zato si lahko Janša privošči, da na ta račun pri sebi izgubi poslanca ali dva.

Sicer pa je za Janšo pomembna tudi nizka oziroma povprečna udeležba na volitvah, ker lahko računa na neomajno udeležbo svojih zvestih volivcev, nekaj več kot 400.000 jih je. Pri tem ni pomembno, ali volivci ostanejo doma zaradi nezadovoljstva z Golobovo vlado ali pa zaradi strahu pred premočnim desnim hegemonom. Zato se v tej luči kažejo pozivi Gibanja Svoboda in Levice k bojkotu nedavnega referenduma o pokojninskih dodatkih vrhunskim umetnikom še toliko bolj nespametni, ker se jim lahko vrnejo kot bumerang na državnozborskih volitvah. Marsikatera volivka ali volivec sta dobila vtis, da ju na volišče vabijo samo tedaj, kadar jim to koristi, ne pa zato, ker bi radi izvedeli, kakšno je njuno mnenje. To ni dobro.

Vlada zavaja samo sebe

Ko smo že pri referendumu o dodatkih k pokojninam vrhunskim umetnikom, se  moramo vprašati, kakšne politične posledice utegne imeti v slovenskem političnem prostoru? Razumemo jih lahko le v kontekstu politične travme, ki jo je doživela SDS ob zgubljenem referendumu o vodah. Kmalu jim je postalo jasno, da so parlamentarne volitve leta 2022 pravzaprav izgubili že leto poprej na referendumu o zakonu o vodah. Ali bo pokojninski referendum imel tudi takšne posledice kot referendum o vodi? Mislim, da ne, vsaj ne v tolikšni meri. Referenduma o vodah se je udeležilo 800.000 volivcev, pokojninskega pa skoraj pol manj. Če razumemo, da oba referenduma nista zaznamovali samo temi (voda in pokojnine umetnikov), pač pa splošen odnos do vlade, je bila mobilizacija zoper Janševo vlado precej večja kot zoper Golobovo. Vladna stran je nizko udeležbo na referendumu pozdravila kot lastno zmago, vendar zavaja sama sebe. Udeležba na zadnjem referendumu bi bila itak nižja kot pri referendumu o vodah, in to preprosto zato, ker ima voda izjemno simbolno moč, ki sega preko ozkega političnega okvirja in zadeva vse, ne pa zgolj nekaj posameznikov, ki prejemajo dodatke k pokojninam.

Sicer pa je za parlamentarno opozicijo (SDS, NSi, Demokrati) precej jasno in predvidljivo, kaj bo počela v slabem letu dni pred volitvami. Dobljeni referendum je vzpodbuda za nove referendume. Spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti (ločevanje javnega in zasebnega zdravstva), ki mu nasprotujejo močni zdravniški lobiji, in pokojninska reforma sta gotovo primerni temi za vroče ideološke razprave in polarizacije. Sicer pa velja le eno pravilo – utrujati vlado z interpelacijami, izrednimi sejami, preiskovalnimi komisijami, poslanskimi vprašanji, vreči jo iz ravnotežja, krasti ji čas, prisiliti jo, da izgubi fokus in se nemara celo zaplete v notranje spore. Še posebej zato, ker predsednik vlade hitro zaigra »na prvo žogo« in se izpostavi s kakšnim komentarjem ali izjavo, ki je ni mogoče razumno tolmačiti.

Skratka, obeti, da bi sedanja vladna koalicija leve sredine uspela ponoviti mandat, so precej skromni, niso pa nični. Za zadnje leto dni ne moremo več reči, da vlada ne dela. Skozi parlament je spravila zakon o dolgotrajni oskrbi, ločitev med javnim zasebnim zdravstvom v zakonu o zdravstveni dejavnosti, usklajena je pokojninska reforma, čeprav ob močnem nasprotovanju nekaterih sindikatov. Ukvarjajo se torej z nujnimi spremembami in temami, ki bi se jim vsaka vlada raje izognila, saj vsaj toliko točk, ki jih reševanje teh problemov prinaša, tudi odnaša. Seveda je najbolj izpostavljena vodilna stranka Gibanje Svoboda, ki deluje kot strelovod za vse dobro in slabo, vendar ne smemo spregledati tudi obeh koalicijskih strank.

Levo krvavenje in ministrstvo za dobre stvari 

Najprej o stranki Levica. Njen vstop v vlado je dvignil obrvi tudi prepričanim levosredinskim komentatorjem. Gre za izrazito »ideološko stranko«, z ljudmi, ki niso imeli nikakršne izkušnje z upravljanjem z državo, ustanavljajo ministrstvo s čudnim imenom (za solidarno prihodnost) in imajo zelo poenostavljene predstave o tem, kaj je in kaj ni možno v pluralistični politiki. Ampak izkazalo se je precej drugače, dobili so ministrstva, na katerih ni bila mogoča udobna vožnja skozi vladni mandat. Zaposlovanje, pokojninska varnost, problemi mladih in starejših, stanovanjska oskrba, družbene neenakosti, socialna politika so teme, s katerimi v »političnem ringu« ne moreš priti skozi brez poškodb.

Dejstvo, da so spravili skozi parlament zakon o dolgotrajni oskrbi, uskladili pokojninsko reformo in zagnali projekt javne stanovanjske gradnje, na področju kulture pa med drugim številne prenove kulturne dediščine, jih je pravzaprav ustoličilo med najbolj operativne upravljavce države prav zato, ker se niso ustrašili bojev in konfliktov, s katerimi se soočajo. Marsikdo bo ugovarjal, da smo navkljub zakonu še daleč od delujočega sistema dolgotrajne oskrbe. Seveda, vzpostavitve sistema dolgotrajne oskrbe ali pa stanovanjske gradnje ni mogoče primerjati z inštalacijo električnega omrežja v novozgrajeni hiši, ko po zaključku samo pritisneš stikalo in zadeva deluje. Pri dolgotrajni oskrbi bo še dolgo trajalo in marsikatera sprememba in prilagoditev se bo morala zgoditi, preden bo sistem res začel delovati. Ampak eden je moral tvegati in storiti prvi korak. Človek bi jim moral dati priznanje in obžalovati, da so tako močno zavozili pri vprašanjih, ki jih postavlja nova evropska realnost, to je pri odnosu do vojne v Ukrajini in zahtevah po povečanju obrambne varnosti.

Če se zdi, da ministrica in oba ministra Levice »krvavijo« v dnevnih političnih bojih, je z ministricami in ministri stranke Socialnih demokratov (SD) vse drugače. Zunanjo ministrico moramo takoj umakniti s slike, odkar ni več voditeljica stranke, se je izvzela iz notranje politike, na področju zunanje politike pa je skupaj z diplomacijo vknjižila pomembno zmago z izvolitvijo Slovenije v VS OZN. Ministrica za pravosodje se seveda sooča s številnimi težavami v pravosodju, ker pa je to polje, še posebej pa sodna veja oblasti, ločeno od vladne politike, je priročen in tudi zadosten izgovor, da ne more neposredno ukrepati, lahko predlaga le spremembe zakonodaje. Bolj zanimiva je zgodba z ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport. Včasih je bilo to mogočno ministrstvo, ko pa so iz njega izločili vedno problematično energetiko in za tem tudi pristojnosti pri upravljanju lastninskih deležev države v gospodarskih podjetjih, regulacija trgov pa je pristojnost EU, je manko pristojnosti nadoknadilo s privlačnim resorjem športa in poudarilo področje turizma. Če pogledamo njegovo bogato organizacijsko strukturo, vidimo, da ima kar šest direktoratov in ves čas nekaj spodbujajo, pospešujejo, promovirajo, usklajujejo, omogočajo, podeljujejo sredstva ... Njegovi funkcionarji ne izpustijo pomembnih srečanj, konferenc, otvoritev, polaganja temeljnih kamnov, športnih prireditev, skratka, zraven so pri lepih stvareh. Lahko bi ga celo preimenovali v ministrstvo za same dobre stvari in ne bi se veliko zmotili. Podobno bi lahko zapisali tudi za ministrstvo za regionalni razvoj, vendar njega čaka neizprosna sodba učinkovitega koriščenja regionalnih in kohezijskih sredstev Evropske unije. Stranka v celoti jo je dobro odnesla ob dveh aferah – z nakupom Litijske in razpisom Spirita – tudi z rezom med lastne ljudi - in njen predsednik je med najbolj uglednimi politiki v Sloveniji.

Naj zaključim s staro ugotovitvijo, ki velja tako za vlado kot za opozicijo. Nihče ti ne more škoditi toliko, kot si lahko škodiš sam. Iskreno rečeno, ne vemo, kaj se nam obeta po volitvah, saj če bi vedeli, volitve niti ne bi bile potrebne.