V zadnjih letih lahko na družbenih omrežjih – žal pa tudi v medijih, politiki, gospodarstvu in kulturi – spremljamo vse bolj boleč pojav: umik pametnih in razgledanih ljudi iz javnega prostora. Gre za spoznanje, ki odpira številna neodgovorjena vprašanja, a kljub pogostemu zaznavanju tega trenda še vedno nimamo jasnega odgovora, kako in zakaj se je tako razmahnil – in predvsem, kako ga zaustaviti.
Na družbenih omrežjih se pogosto zgodi, da se tisti, ki razmišljajo poglobljeno, umikajo glasnejšim, poenostavljenim in pogosto tudi sovražnim glasovom. Razlogi za to večinoma niso v pomanjkanju argumentov, temveč v sami dinamiki komunikacije. Kot je že leta 2020 zapisal Kristjan Musek Lešnik: "Nima se smisla ruvati s toksičnimi ljudmi. A umikati se jim je še veliko slabše."
Družbena omrežja niso zgrajena za resnico, temveč za pozornost. Najhitreje se širijo jeza, posmeh, zgražanje in črno-belo mišljenje. Reflektirani ljudje praviloma razmišljajo počasneje, dodajajo kontekst, dvom in argumente, vendar s tem težko prodrejo do tistih, ki poglobljenega razmisleka ne iščejo. Danes je pogosto najtežje prepričati že prepričane – še posebej tiste, ki ne dvomijo, ne preverjajo in jim zadošča vera v lastno mnenje, ne glede na dejstva.
Javni prostor nikoli ne ostane prazen: če ga zapustijo tisti, ki mislijo, ga zapolnijo tisti, ki ne čutijo odgovornosti do posledic svojih besed in dejanj
Večina spletne komunikacije poteka hipno: brez preverjanja, brez dialoga, brez časa za razmislek. Za provokativen ali neumen komentar zadostuje nekaj sekund in malo samozavesti. Za tehten odgovor pa so potrebni čas, znanje in pripravljenost na osebno izpostavljenost. Na družbenih omrežjih ne zmaga tisti, ki ima prav, temveč tisti, ki je najbolj vztrajen in agresiven. V takšnem okolju pametni hitro prepoznajo, kdaj razprava nima več smisla in vrednosti, ter se umaknejo. Ne zato, ker bi izgubili, ampak ker "igra ni vredna njihovega igranja".
Dunning–Krugerjev učinek nas uči, da manj ko vemo, bolj smo prepričani vase, in več ko vemo, bolj jasno vidimo kompleksnost sveta. Samokritičnost, ki je znak inteligence, na družbenih omrežjih pogosto deluje kot slabost. Zato se mnogi pametni ljudje zavestno umaknejo zaradi psihološke higiene: nočejo živeti v stalni jezi, ne želijo, da jim pozornost oblikujejo drugi, in cenijo tišino, poglobljenost ter resnične odnose. Na osebni ravni ta umik ni poraz, temveč strategija preživetja.
Težava nastane, ko se individualni umik spremeni v kolektivno tišino. Posledice za javni diskurz so resne, zlasti za mlajše generacije. Ustvari se nevarna iluzija, da če pametni ne ugovarjajo, imajo glasni in neumni prav. V resnici mnogi molčijo, ker vedo, da vsak prostor ni primeren za resnico. Ostaja pa vprašanje: gre pri tem za tiho modrost ali za nevarno apatijo?
Težava nastane, ko se individualni umik spremeni v kolektivno tišino
Srbska klinična psihologinja in antropologinja dr. Mila Alecković Nikolić je že pred več kot desetimi leti opozarjala na mehanizme negativne selekcije v sistemih oblasti. Po njenem mnenju sistemi pogosto dajejo prednost intelektualno, moralno ali karakterno omejenim posameznikom, ker so lažje vodljivi in obvladljivi. "Idioti ne pridejo na oblast po naključju," je bila njena znana provokativna misel. Ta logika se je v zadnjih letih presenetljivo prenesla tudi v digitalni prostor, kjer krize še posebej pospešujejo vzpon brezumnih glasov.
Kdaj molk postane sostorilec
Ko se pametni in reflektirani ljudje zaradi "psihološke higiene" umaknejo iz javnega prostora, ne ostane prazen. Zapolnijo ga glasni posamezniki, ki svojo strokovno negotovost skrivajo za napuhom in lojalnostjo sistemu. Ta vrtinec negativne selekcije pa v svojem jedru skriva še nevarnejši fenomen: "uročenost", v kateri celo najbolj izobraženi umi izgubijo moralni kompas in postanejo imuni na resnico. Ali smo kot družba sploh še sposobni prepoznati trenutek, ko naš molk postane sostorilec stanja?
Hannah Arendt je ta pojav opisala z drugačnim jezikom: ne govori o "idiotih", temveč o nevarnosti nemislečih posameznikov in banalnosti zla. Prav zato je ključno, da se kot družba naučimo prepoznavati neavtonomne, ne-reflektirane in moralno neodgovorne akterje – ne glede na njihovo ideološko barvo.
Umik pametnih ljudi iz javnega prostora tako ni le osebna izbira, temveč družbeni problem. Javni prostor nikoli ne ostane prazen: če ga zapustijo tisti, ki mislijo, ga zapolnijo tisti, ki ne čutijo odgovornosti do posledic svojih besed in dejanj. Pogum danes ne pomeni nenehne prisotnosti povsod, temveč zavestno sodelovanje tam, kjer je dialog še mogoč, in vztrajanje pri merilih kompetentnosti, etične presoje in preverljive resnice. To ni vprašanje elitizma, temveč osnovnega civilizacijskega samoohranitvenega nagona.
