Žganje živih ljudi, "obsedenih s hudičem", lesorez, Nürnberg, Jörg Merckel, 1555. Cerkveno izganjanje hudiča ima dolgo tradicijo. Nekoč so tiste, ki so jih obtoževali sodelovanja s hudičem ali obsedenosti z njim, srhljivo mučili in na koncu praviloma žive javno skurili na grmadi. Danes so se posodobili in uporabljajo "okoljsko znosnejše metode".
Če Cerkev vztraja, da je zlo zgolj demonska sila, spregleda dejstvo, da največje grozote 20. stoletja niso zagrešili obsedenci s hudičem, temveč povsem trezni, racionalni ljudje.
Morda je resnično vprašanje današnjega časa naslednje: ali Cerkev še vedno zna izganjati hudiča – tudi takrat, ko ne prihaja iz človekove stiske, temveč iz pisarn, parlamentov in lastnih arhivov? Zdi se, da ne in da uporablja eksorcizem kot alibi - preganja hudiča, a za hrbtom sklepa z njim pakte.
Morda je resnično vprašanje današnjega časa naslednje: ali Cerkev še vedno zna izganjati hudiča – tudi takrat, ko ne prihaja iz človekove stiske, temveč iz pisarn, parlamentov in lastnih arhivov? Zdi se, da ne in da uporablja eksorcizem kot alibi - preganja hudiča, a za hrbtom sklepa z njim pakte.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
