"Jaz sem kralj in ne preostane mi drugega,
kot da sem kralj še naprej.
Če kdo drug hoče, čakam. Nobeden?
Kralj sem torej jaz."
(Dominik Smole, Antigona)
Drama Antigona je izšla leta 1960, v svinčenih socialističnih časih. Kralj Kreon pooseblja brezobzirno politično moč, ki mu jo omogočajo hedonistični dvorjani s svojo pragmatičnostjo in modreci, ki to že dolgo niso več; stražniki, ki šele v iskanju sovražnika lahko najdejo svoj smisel – če sovražnikov ni, jih je treba izumiti; in sleherniki, ki v sprejemanju danosti izdajo sami sebe ter zagovarjanje vrednot razglasijo za brezplodna, bolna iskanja. Kako aktualno. Danes smo v letu 2026. Človek, ki mu pripisujejo mesto predsednika slovenske vlade in ki je to funkcijo že trikrat (razvpito) opravljal, ponovno dobiva žezlo v roke. Čeprav ni zmagal na volitvah, mu ga podajajo tisti, ki so se po volitvah prvi oglasili s svojimi zahtevami – kapitalski lobiji, in tisti, ki so se končno dokopali do poslanskih plač. Zoran Stevanović torej ni samo problem, kot ga poskušajo prikazati mediji. Je sindrom. Bravo, slovenska demokracija!
Afera Black Cube, ki je v medijih čudežno hitro poniknila v pozabo, je mejnik v sodobni slovenski zgodovini. Predsednik stranke in potencialni premier se je namreč na ozemlju lastne države srečal s predstavniki tuje obveščevalne agencije in se vpletel v incident, ki predstavlja primer politične arogance in demontaže slovenske samostojnosti. Ko je bil prvič soočen s svojo povezanostjo s podjetjem Black Cube, se je pred novinarji in sodržavljani povsem mirno zlagal, s čimer je poskušal prikriti dejstva in hladnokrvno zavajati javnost, ki je hkrati predstavljala volivce tik pred volitvami. Bo Slovenija res zaupana takšnim ljudem? Kolikokrat bi bil še pripravljen lagati, da bi prikril nečednosti, v katere se zapleta? Ne samo državnik, tudi politik je dolžan skrbeti za ugled funkcije, ki jo predstavlja. Slovenija je suverena država, zato si noben politik ne more privoščiti skrivnih sestankov s tujimi obveščevalnimi agencijami na ozemlju suverene države Slovenije – tudi če se pri tem proforma sklicuje na razkrivanje korupcije. Če bi res verjel v Slovenijo in njene ljudi, bi se za preganjanje korupcije obrnil na ustrezne organe - Slovenija je namreč pravna država. Kot potencialni premier bi to moral vedeti in v to verjeti. Zato – bravo, poslanci SDS, Demokratov Anžeta Logarja, NSi, Fokusa, SLS in Resnice – in še posebej gospoda Anže Logar in Jernej Vrtovec!
Pred volitvami smo nenehno poslušali, kako se Slovenci razdeljujejo na levo in desno, na zagovornike Goloba ali Janše. Pa ni šlo za to. Ob strani bom pustila vse globine interesov, ki se skrivajo za enimi ali drugimi, saj so očitni iz njihovega opravljanja mandata. Do mene kot navadne smrtnice so prihajala sporočila, v katerih sem se lahko našla ali pa sem bila ob njih zgrožena. Dejanja, ki so kazala pot iz kaosa, in tista, ki so to pot nenehno minirala. Poteze, ki so omogočale miroljubno sobivanje, in tiste, ki so brezkompromisno delile. Naj navedem samo nekaj skrajnosti z desne, ki povedo vse o govorcih – a tudi o tistih, ki so jim dali glasove, in še posebej tistih, ki so z njimi pripravljeni sodelovati.
Žan Mahnič: "Včlanite se v strelska društva in na ta način boste lahko doma legalno posedovali orožje. Mi pa bomo s spremembo zakonodaje poskrbeli, da prekoračen silobran ne bo več obstajal."
Janez Janša: "NPM ni moja predsednica."
Aleš Hojs: "Pa dajmo že enkrat to greznico od FDV ukiniti. Falanga opranoglavcev, ki ima akademske nazive in ki ni ustvarila 0, pridne obrtnike, delavce in kmete naziva z neizobraženimi, ki so dobri le za polnjenje korit, iz katerih žrejo, za volit ne. Dekan, veliki mojster lobotomije komunizma."
Jernej Vrtovec: "V prvih stotih dneh bomo prečistili nevladne organizacije!"
Aleš Štrancar: "Antislovenec, ki je uzakonil krajo davkoplačevalskega denarja in laž pretvoril v vrlino. Podobnega so, ko je Italijo uničil, z njegovo konkubino leta 1945 v Milanu na bencinskem servisu obesili z glavo navzdol."
Jože Podgoršek: "Beseda kmet je pri nas še vedno žaljivka, v Avstriji pa je kmet gospod."
Ne, to ni svet, v katerem bi si želela živeti. To je svet primitivizma. Svet omejenosti. Če sprejmem njihovo dikcijo, bi poslanca Hojsa vprašala, ali je tudi njegov šef opranoglavec, rezultat lobotomije komunizma, saj je obiskoval nekdanji FDV … Pri podjetniku Štrancarju bi pomislila na ljubosumje – Golob je kar uspešen in lep moški … (Ne)gospodu Mahniču bi namignila, da je že skrajni čas, da se neha napihovati – navsezadnje je ogroženo tudi njegovo zdravje … V teologa Vrtovca bi zavrtala z vprašanjem, ali bo med nevladnimi organizacijami med prvimi počistil neiskrenost članov svoje stranke, ki prek številnih obvodov dobivajo sredstva za svoje delovanje … Gospodu Podgoršku pa bi svetovala, naj spoštuje kmete in naj ne manipulira z njimi tako nizkotno, saj niso neumni. Ne, s tistimi, ki demokratično izvoljeno predsednico države nagovarjajo s "Koga briga komunajzarka Nataša Pirc Musar", nočem imeti nič skupnega. Nočem biti del zatohlega sveta Lojzeta Peterleta, ki se je vrnil v NSi, saj da je "opravila korekcije svoje smeri in ima danes jasno identiteto in vizijo", ali spolitizirane starčevske trme Dimitrija Rupla, ki je izjavil: "Želim, da Janša postavi vlado – za vsako ceno." Sta se res počutila tako pozabljena, da sta pripravljena izdati sanje iz leta 1991? Bravo, predsednik prve slovenske vlade in prvi slovenski zunanji minister!
Že vsa leta me zanima, kakšno vlogo ima v vsem tem dogajanju okoli volitev in življenja v Sloveniji Rimskokatoliška cerkev in kakšni so njeni nameni, da tako zvesto podpira stranke, ki so skregane z moralo. Pred volitvami je namreč intenzivno nagovarjala svoje vernike in njihovo vero zlorabila za predvolilno kampanjo. Cerkev ima razvejano medijsko pokrajino, založništvo, zelo močno mrežo zavodov in društev, svoje izobraževalne ustanove, je tudi največja zasebna lastnica gozdov v Sloveniji – poseduje okoli 30.000 hektarjev gozdov in okoli 15.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki seveda prinašajo dohodek. Skupaj ima v lasti več kot 50.000 nepremičnin – nekatere od njih oddaja ali pa ima v njih gospodarsko dejavnost. Glede na to bi že zdavnaj lahko odpravila fevdalni odnos do svojih duhovnikov, od katerih večina pošteno opravlja svoje delo, a nimajo plače, temveč živijo od darov vernikov, država pa za vsakega od njih nameni 60 % stroškov za socialno varnost. Kaj torej še pričakuje? Zadnji "bravo" je zato namenjen poniglavosti slovenske Cerkve ter medijem, ki njenega premoženja ter ozadja njenega vpletanja v politiko nikoli nočejo razkrinkati.
Kocka je torej padla. S sestavo nove vlade smo prestopili moralni in etični Rubikon. Ko ga je prestopil Julij Cezar, se je začela državljanska vojna. V zadnji državljanski vojni na ozemlju Slovenije – srčno upam, da je bila zadnja – je uradna Cerkev stopila na stran zla in tudi tokrat ni daleč od tega. Bo zato kdaj kasneje spet sodelovala pri reinterpretaciji zgodovine?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
