Ni taka, kot sem upal, ko sem 23. decembra 1990 na plebiscitu ponosno oddal svoj glas za samostojno Slovenijo. A jo vseeno imamo. Slovenijo. Samostojno. Demokratično. Kako srečen sem bil, ko je oče slovenske samostojnosti dr. Jože Pučnik, nekdanji komunistični politični zapornik, dejal: "Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo."
Pol leta kasneje sem kot pripadnik slovenske vojske sodeloval v vojni za Slovenijo. Pravzaprav so priprave na vojno potekale že prej. Orožje s strelivom sem dobil že pred plebiscitom, na eni izmed vojaških vaj, ko smo varovali tako orožje kot evidenco nabornikov, ki jih je želela kasneje agresorska JLA vpoklicati v svoje vrste.
Obranili smo samostojno in demokratično Slovenijo
V skladu s plebiscitarno voljo slovenskega naroda in po napornih in tveganih pripravah na osamosvojitev je slovensko politično vodstvo 25. junija 1991 razglasilo neodvisno in samostojno državo Republiko Slovenijo. Že naslednji dan se je začela desetdnevna vojna, ki se je za našo mlado evropsko državo uspešno iztekla. Jutro po razglasitvi je pome prišel kurir. Takoj ko sem ga zagledal, sem vedel, da bo treba s skrivnega mesta v domačem stanovanju vzeti orožje s strelivom, se posloviti od žene, otrok, staršev in se odpraviti v našo enoto takrat še Teritorialne obrambe, ki je bila zame že takrat Slovenska vojska. Ne več z rdečo zvezdo. Vem, da nekateri iz naše enote tega niso najbolj z veseljem sprejeli, mnogi so le stežka odstranili rdeče zvezde z vojaških kap, ampak so to vendarle storili, ko se je v sicer kratki vojni, žal ne brez žrtev, kmalu pokazalo, da nam bo in nam ke uspelo obraniti samostojnost, ki so jo kasneje počasi, a vendarle priznale tudi vse države tega sveta.
Nostalgija
Kmalu po razpadu Demosa, ki nas je popeljal do samostojne države, so počasi na površje prišli častilci rdeče zvezde, tisti, ki so bili sicer zraven v času osamosvajanja in demokratizacije, a bolj kot ne le zato, ker so v danem trenutku presodili, da jim pač drugega ni preostalo. Začelo se je oziranje nazaj k nekdanji nedemokratični in enopartijski Jugoslaviji, začelo se je obujanje Tita, njemu v čast so začeli organizirati obiske v Hiši cvetja ... Res čudno je to, da se greš poklonit diktatorju. Ko se je končala še vojna v Bosni in Hercegovini, so se spet začeli vrstiti izleti po poteh Avnoja, tiskale so se spet majice s podobami Tita, grba SFRJ, mnogi, ki jim je bilo življenje v nedemokratični Jugoslaviji všeč, so začeli nostalgično opevati čase, ko naj bi bilo vse cvetelo, ob tem pa pozabili, da je bila ravno komunistična oblast tista, ki je kriva za medvojne in povojne izvensodne poboje, za številna razlastninjenja, kriva je bila za ogromno državljanov, ki so jih strpali v zapore. Mnogi od teh so trpeli na Golem otoku in v drugih zaporih po Jugoslaviji, tudi pri nas v Rajhenburgu, Kočevju in še kje ... Še niti toliko pietete častilci Tita, rdeče zvezde in SFRJ ne zmorejo, da bi poskrbeli, da bi se v naši samostojni Sloveniji vendarle lahko dostojno poslovili od vseh pobitih po drugi svetovni vojni, ki so bili dobesedno zmetani v jame (živi in mrtvi), ki jih je samo pri nas več kot 600.
Spet lahko govoriš le tisto, kar je všeč novodobni partiji
Svoboda govora
Zdaj nam o svobodi govora govorijo tisti, ki zagovarjajo ravnanje Tita in njegovih rdečezvezdašev. Narobe svet. Takrat, v njegovih, njihovih časih, v časih SFRJ, svobode govora ni bilo. Dovolj je bila že beseda kritike partijskega vodstva, sistema, in že si se lahko znašel na nepravi strani. Prava je bila le partijska. Mislil sem, da smo s tem presekali, ko smo se 23. decembra leta 1990 odločili za samostojno Slovenijo in ko smo 25. junija 1991 dobili svojo državo Republiko Slovenijo. Upal sem. A se mi zdi, da zaman. Spet lahko govoriš le tisto, kar je všeč novodobni partiji oziroma tistim, ki se nostalgično ozirajo po nekdanjih Titovih časih. Če si proti Janši, potem še gre, če si proti komu, ki ne sodi v njegov krog, je lahko že čisto drugače.
Tisti na drugi strani so tudi tisti, ki so dostikrat najmanj na čuden način prišli do ogromno denarja, ki ga nekateri med njimi vlagajo v medije, kjer dovolijo pisati ali poročati le tisto, kar njim ne škodi, za nameček pa glasno ali bolj potiho predpišejo tabu teme, o katerih se ne sme pisati, poročati. Kar je na moč podobno nekdanjim totalitarnim časom. Totalitarno mišljenje na eni strani pogosto rodi podobno na drugi. Tisti, ki so napovedovali in obljubljali čiščenje vsega, kar ni njim po volji, so dokazali, da so v tem še bolj spretni, kot so bili pred njimi oni z druge strani.
Zamujene priložnosti
Namesto privatizacije smo imeli pri nas "prihvatizacijo" ali divje lastninjenje, namesto razvijanja in ohranjanja domačega znanja in domačih blagovnih znamk smo vse, kar je bilo naše, prodali tujcem. Namesto odpravljanja korupcije nobenega posla ne sklenemo več brez korupcije, k čemur nas nagovarja celo prvi med prvimi, ki se je mimogrede tudi sam znašel v krempljih protikorupcijske komisije. Namesto da bi zagovarjali in podpirali različna mnenja, kakopak dostojna in nežaljiva, smo prišli tako daleč, da še celo nekdanji predsednik ne sme javno izreči ne svoje trditve, le svoj dvom o kakšni temi, ki ni povsem v soglasju z aktualnimi smernicami vladajoče klike.
Ampak saj se spomnite žalostne in tragične resnice Tita in njegovih, ko je revolucija požrla svoje otroke? Spet jih. Le da še bolj nežno. Vse bolj groba pa bo, če bomo molčali, če bodo mediji molčali, če bomo mi, ki nam je še dano objavljati v medijih, molčali oziroma govorili le tisto, kar eni ali drugi radi slišijo.