Vsi se verjetno strinjamo, da smo Slovenci oziroma državljani naše lepe domovine pogosto na dveh bregovih. Ne le, ko govorimo o politiki in politikih, ampak tudi ko beseda nanese na uspešne podjetnike, do katerih nimamo vsi podobnega odnosa. Nekateri jim močno zavidajo in jih obtožujejo, da so uspešni in polni denarja, ker svoje delavce premalo plačajo, da "petrigajo" državo, kjer se da, in podobno. Medtem ko pa smo na drugi strani tisti, ki cenimo njihovo delo, njihov uspeh, ker vemo, da tisti, ki je s srcem v nekem poslu, dela ne zaključijo po osemurnem delavniku, ampak ga pogosto nosijo še domov. Ob predpostavki, da njegovi zaposleni prejemajo dostojne plače.
Enotnost ali prilagajanje?
Kakopak se delimo tudi, ko govorimo o hrani ali hišnih ljubljenčkih. Sam sem zagovornik raznovrstne hrane, tudi tega, da se tisti, ki k nam prihajajo iz daljnih dežel, prilagajajo in prilagodijo našemu načinu življenja, tudi prehrani, in ne mi njim. Ne moti pa me, če nekdo zagovarja drugače prehranske smernice, kot jih sam. Zaradi mene lahko celo svoje življenje uživa le vegansko ali vegetarijansko hrano, če mu to paše, le mene naj ne sili, naj prevzamem njegove navade. Tako kot sam njega ne silim v svojo smer. Tako kot me ne moti, če ima ta ali oni enega, dva ali tri hišne ljubljenčke v svoji hiši ali stanovanju. Kar pa še ne pomeni, da jih imam ali jih bom imel sam. Menim namreč, da mali ali večji kuža nima ravno lepega življenja skoraj ves dan sam v stanovanju, medtem ko je njegov gospodar v službi. Ampak to je moje mnenje, ki ga ne vsiljujem drugim.
Šport nas poenoti. Mar res?
Pogosto slišim, da nas šport še najbolj poenoti. Naši športniki in športni uspehi, namreč. Morda. A ne vedno. Spomnil vas bom na nekaj let nazaj, ko se je mnogim zdelo, da je Tadej Pogačar Primožu Rogliču ukradel zmago na Dirki po Franciji in smučarski skakalec Jurij Tepeš Petru Prevcu kristalni globus. In to celo v Planici, svetišču našega športa. Kaj vse smo takrat slišali in prebrali! V obeh primerih. No, oba sta bila zaradi "kraje" pri delu naše nacije precej osovražena. Ne pri meni, da ne bo nesporazuma.
Toliko sem bil športnik, da vem, da je šport eno samo tekmovanje, kdo bo koga. Tako kot v politiki, mar ne? Ali podjetništvu. Kakorkoli že, Tadej je bil še leta kasneje pri zvestih navijačih Primoža precej osovražen. Češ, le kako si je upal ugnati našega Primoža. Še potem, ko je šla Primoževa kariera malce v zaton in ni bil več v sami špici, čeravno je še vedno med top deset kolesarjev, so nekateri bolj kot za Tadeja, ki je že nekaj let prvo ime svetovnega kolesarstva, raje na kolesarskih dirkah (če Primožu ni šlo) navijali za Jonasa ali koga drugega, ki se je potegoval za zmago. Ne za našega Tadeja, ki je ravno toliko naš kot Primož.
Vandali na tribunah
Da ne razpredam, kako enotni smo pri nogometu, denimo. No, nismo enotni. Za ene so vijolice vse in še več, za druge zmaji. Dva različna svetova. Super, kar je prav. Ni pa prav, da je dogajanje na tribunah nogometnih stadionov podobno kot kakšno
novoletno praznovanje, ko v zrak letijo rakete, po tleh pa petarde. To ni za nikamor. Kar se mene tiče, nihče, ki je na tribune kdaj prinesel, pretihotapil baklo, eksplozivna telesa, metal steklenice na igrišče, razbijal, lomil stole, ne bi smel imeti več dostopa do katerega koli športnega dogodka. Pa ne govoriti, da ni vse posneto. Kamere so povsod, le posnetke si je treba natančno pogledati, pa se bo takoj videlo, komu morajo ustrezne službe izreči popolno prepoved vstopa na vse športne dogodke pri nas. Kar se mene tiče, še kako soglašam z besedami športne legende Leona Štuklja, ki je enkrat dejal, da na tekme ne hodi, ker polovico gledalcev tekme sploh ne gleda. Razgraja in zdravi svoje osebne travne, dodajam sam, ki zadnja leta tudi ne hodim na športne dogodke.
Slovenske zastave in rdeča zvezda
Hodim le v Planico, ker pa se mi res zdi, da smo še malce drugačni. Še celo vsi mahamo s slovenskimi zastavami in ne s kakšnimi zastavami z rdečimi zvezdami, kar se dogaja na kakšnih protestih. Ki bodo verjetno spet zaživeli, ko se bo ustoličila četrta Janševa vlada. Ki kakopak deli. Tako kot je delila Golobova. Le da takrat večinsko medijska, sindikalna in siceršnja klima ni podobna klimi, ko vlada nekdo, ki menda ni naš. Ker pri nas v politiki je tako, si naš ali pa nisi naš. Pravzaprav je tako tudi v športu, kulturi, novinarstvu. Povsod. Kar pa je resnici na ljubo še vedno boljše, kot je v Severni Koreji. Kjer si lahko le naš, če nisi naš, te ni. Izgineš. Pri nas še ne. Kar je super. Tudi to je dosežek demokratizacije nekdanjega enopartijskega sistema. In demokracije, pa kakršnakoli je ta že. Nepopolna, a vsekakor nekaj boljšega kot tisto, kar imajo v prej omenjeni državi. In še kje, če smo pošteni.
Dokler se bomo pogovarjali o tem, kdo je naš in kdo ne, pa kdo je boljši, ali je to Tadej ali Primož, pa dokler bomo kulturno navijali za vijolice ali za zmaje, pa za Janšo ali Goloba - in dokler nismo enotni v vsem, potem smo na pravi poti. Fajn pa bi bilo, da bi bili enotni vsaj o tem, da imamo radi svojo domovino, svoj jezik, kulturo, običaje in drug drugega. In mir.
